Predstave

Premiera

7. Junij 2011 ob 20:00h

Gledališče Glej

Koncept: Boris Kadin
Dramaturgija: Natasha Kadin
Besedilo: Natasha Kadin, Oestain Brager, Boris Kadin
Performerji: Davor Kovač, Aja Kobe
Oblikovanje zvoka: Juraj Aras, Boris Kadin
Video: Boris Kadin
Tehnični direktor: Grega Mohorčič
Tehnični sodelavec: Borut Bučinel

Fotografinji: Urška Boljkovac, Tihana Mandušić

Produkcija: Gledališče Glej, Ljubljana
Koprodukcija: Mavena, Split (HR) in Teatro Verrdi, Zadar (HR)
Premijera: 07. 06. 2011, Glej, Ljubljana

Projekt Scream si za osnovo jemlje krajo kultne eksistencialistične slike Krik leta 2004 v Oslu. Omenjena slika bo razstavljena na Munchovi razstavi v času OI v Londonu leta 2012. Projekt Scream vas želi seznaniti z Zlatanom Jašarevićem, človekom, ki je zares ukradel sliko, ki ga niso nikoli prijeli in ki je sliko pravzaprav uničil. Projekt Scream govori o povezavi med biografijo Eduarda Muncha, zgodbo o tem, kako je slika nastala, medijskimi obvestili o tem, kako je slika leta 2004 izginila, zgodbo o Zlatanu Jašareviću, njegovi povezavi z žensko, ki je bila v času izginotja slike čuvajka v muzeju, vzročno-posledično vezo med umetnikom in osebo, ki je več kot sto let kasneje ukradla njegovo umetniško delo ...

Projekt Scream želi odkriti mehanizem retorike, prepričevanja kot umetnosti, ki obrača tok medijev, pravosodja, tistega, kar se je zgodilo, in tistega, kar se ni zgodilo. Performerja uporabljata besede kot tehniko lova. Obstaja lovec in tisto, kar se lovi, paradigma se obrača v fizikalnosti glasu, v glasu telesa, v odnosih performer/dogodek/resnica/publika. Vsak izmed performerjev je nosilec tega protislovja na odru, v spolu in mesu, v prenašanju pogledov drugih, v svojem notranjem in zunanjem stanju, bivanju na odru. Projekt želi izčrpati meje medijev z nenehnimi prehodi iz ene strani na drugo, iz digitalnega v fizično, iz virtualnega v stvarno. Projekt Scream je priročnik, kako postati terorist v devetih korakih in treh letih.

Foto galerija

Foto: Urška Boljkovac

Video

Kritike

"Kadin, pronicljivi hrvaški izvajalec (slovenskemu občinstvu poznan v sodelovanjih z Vio Negativo) tokrat kot idejni avtor uprizoritve Scream znova inovativno zareže v tkivo z vseobsegajočimi, tudi umetniškimi, korupcijami docela sprijaznjene družbe.
Kot ključno nevralgično točko že prepoznavno naslavlja medije, ki krivenčijo in po svoji podobi samovoljno prirejajo »izvorne resnice« in simulirajo dejanskost. Vendar tokratno magistralno vprašanje, kaj se je zares zgodilo z iz muzeja ukradenim Munchovim Krikom, ki naj bi ga po nekaterih podatkih našli precej poškodovanega, spet drugi viri pričajo o njegovem sežigu, postopoma začenja polzeti v drugi plan, na čelo dogajanja pa prodira izjemno intimen biografski izris tatu slike – Zlatana Jašareviča, ki je v času vojne v devetdesetih iz Bosne »usodno« imigriral v Oslo (kjer je Munch Museum).
Figuro mladega umetnika uteleša hrvaški igralec Davor Kovač, ki psihološko portretiranje izpelje z izjemno prepričljivim občutkom za naracijo … Poleg prvotne obsesije s slikarjem v eksces zapelje tudi mladeničeva nenadzorovana odvisnost od adrenalina in nevzdržno bolestna sla po umetnosti, ki mu zamegli razsodnost, k njej pa pripomore tudi njegovo dekle (Aja Kobe jo ujame v tanko interpretacijo med trivialno koketnostjo in dražljivo skrivnostnostjo), prav tako prekrškov željna varnostnica v dotičnem muzeju.
Scenski
izdelek Scream ponovno potrjuje subtilen Kadinov čut za prezentacijo, ki zmore skozi optiko skromne vizualne podpore doseči visok nivo vsebinske ostrine in kjer je sporočilo v zgodbo vpeto skozi aspekt pozitivne perfidnosti, ki ne moralizira neposredno,pač pa razpršeno - skozi medij, aktualni čas, socialne izkrivljenosti ter njihove konzumente. Pretres uvida v psihološki profil posameznika - čigar segmente travmatičnega begunstva, družinske konfliktnosti, agresivnega novega okolja in mejne privrženosti umetnosti bi v gmoti celote le stežka razločili - predstava ujame na tisti redki, neoprijemljivi način, kjer ilustrativna peza režiranja strohni in ostane le obris čiste dokumentarne pripovedi, ki preide vprefinjeno dvomljivo simbiozo resničnosti infikcije."  (Zala Dobovšek, Delo, 10. junij 2011).

"Oba performerja si v enoznačnih akcijah suspenzivno izmenjujeta zaporedje prizorov, se sprva srečujeta le v različnih medijih in ko petformerju na odru kradeta prezenco s kričečo podobo na videu ali protestnim zvokom z ulice. Ob teh ontoloških luknjah sproti dekonstruirata zgodbo in brišeta resnične sledi te ali one (feministične, teroristične, marginalne, hegemonistične, politične, medijske) interpretacije usode Krika, če ne celo ukinjata možnost obstoja (ideološko neobremenjene) resnice.
Uprizoritev se naslanja na racionalno izčiščenost ideje (tudi v očiščeni, minimalistični sceni) in prepričljivost njenega performerskega podajanja. Medtem ko je slednje izpeljano več kot zrelo in čvrsto, se zdi, da je v gradnji ideje ves kompleksni zakulisni mehanizem skonstruiran preveč enoznačno." (Nika Leskošek, Dnevnik, 15. junij 2011)

Gledališče Glej

 

Gregorčičeva 3
1000 Ljubljana

+386 1 421 9240
info@glej.si

Rezervacije:
rezervacije@glej.si

Če želite biti obveščeni o dogajanju v Gledališču Glej,
se prijavite na Glejevo e-poštno listo.

E-pošta:

© Gledališče Glej, vse pravice pridržane. | Pogoji uporabe | Oblikovanje: EE | Izvedba: GOOJA d.o.o.