Predstave

Premiera

2. Junij 2013 ob 21:00h

Glej - 7. festival Prelet

Režija: Marko Bratuš
Nastopajo: Asja Kahrimanović, Ajda Toman, Matevž Biber in Rok Kunaver
Kostumografija: David Matej Goljat
Scenografija: Matej Babnik
Glasba: Klemen Kotar
Lektor: Martin Vrtačnik
Fotografija: Urška Boljkovac
Oblikovanje svetlobe in tehnično vodenje: Grega Mohorčič
Tehnična pomoč: Martin Lovšin, Borut Bučinel
Izvršna producentka: Inga Remeta
Produkcija: Gledališče Glej

Janezov pasijon je politično satirična predstava, ki na vzvišen pasijonski način spremlja tuzemsko življenje izmišljenega slovenskega politika od otroštva do razsvetljenja. Na svoji poti k razsvetljenju se Janez sprehodi skozi večino perečih političnih tem, kot so osamosvojitvena vojna, gospodarska kriza, odnosi s sosednjimi državami, manjšinska problematika, korupcija, nepotizem, boj za oblast in manipulacija s pomočjo medijev. Predstava je zgrajena na kontrastu med posvečenostjo gledališke forme pasijona in kruto banalnostjo vsakodnevnega življenja ter preko njega preizprašuje naš odnos do ljudi, ki upravljajo z našimi usodami.

Foto galerija

Video

Janezov pasijon / The Passion of John from Gledališče Glej on Vimeo.

Kritike

"Janezov pasijon, druga premiera po vrsti v festivalskem sklopu letošnjega Preleta, je nekakšna neuradna inavguracija novega umetniškega vodje v Gledališču Glej Marka Bratuša, ki je z isto zasedbo pred časom že režiral v zdaj domačem gledališču (Misterio Buffo Majakovskega). Njegova afiniteta k politični satiri, torej premlevanju in neposredni odzivnosti pretežno na dnevnopolitični ravni, kjer aktualnost prekvasi znotraj komičnih parametrov, se je izkazala že kdaj poprej, zdaj pa dobiva odmev v že imenovanem projektu. Bodisi napeta fantastična kriminalka, bodisi politična satira, bodisi kolažna kronika iz zgodovine nekega naroda – pasijon navsezadnje že sam po sebi odigrava pomemben mejnik v slovenski dramski zgodovini – gre primarno za hlasten in kratkočasen konzumentski oddih (od) tukaj in zdaj.

V formi liturgične travestije je dovolj ohlapnih realnih korelacij, da se gledalec zabava ob njihovem detektiranju in prepletanju. Na črnem spisku kotirajo denimo izbrisani, korupcija in nepotizem, pa gradnje na črno, preprodaja orožja, poudarek je tudi na radiranju »kulturnega proračuna«, pa še o kakšni drugi interno fobični mikro in makro tragediji. Pasijon o odrešeniku (v štirinajstih kronoloških prizorih/skečih), ki bo svoj narod speljal iz suženjstva v »krasni novi svet«, se zdi prej narodov kot Janezov, čeprav ni širših kontekstualizacij znotraj veličine osebnega trpljenja iz življenja Janeza Novaka, toliko generičnega narodovega slehernika kot nosilca politične funkcije.

Bratuš po drobcih akumulira celoto iz brkljanja po zgodovinskih učbenikih, religioznem berilu, pogovorno informativnih oddajah in slovenski književni klasiki, od romantike in socialnega realizma, omenja se še kalvarijo Na klancu tja do simptomatičnih Butalcev; napaberkovani drobci z montažnim efektom v situacijski komiki so poklon »improligaški« logiki, kjer v asociativnem prepletu različnih žanrov beremo raznoroden konglomerat komičnih trkov, ki ne gre dlje od izostritve zgodovinskih konfliktov ali poglabljanja teorije zarote – še orakelj tete iz ozadja navsezadnje stopi v ospredje. V ploskovitih slikah neke družbene realnosti sta komično do ironično poudarjeni prav površinska struktura in bazična banalnost odnosov, kjer največji poudarek dobi prav infantilnost občevanja tja iz šolskih dni. Ajda TomanRok KunaverAsja Kahrimanović in Matevž Biber se (razen zadnjega, Janeza, ki je tako ali tako univerzalen) hipoma prilagajajo prepišnim situacijam in obrnejo zdaj to zdaj drugo karakterno vlogo – zdaj je to južnjaški sošolec, zdaj liberalni politični protikandidat ali angel. Glejevsko predstavo v tonusu dopolnjujejo scenografija Mateja Babnika (mitsko zaprašeni fragmentarni kubusi, ki se sestavljajo od okopov države do govorniških odrov ali živih spomenikov), kostumografija Davida Mateja Goljata (barvno in krojaško strumno korači v militantnost diktature nacizma), glasbaKlemna Kotarja (z liturgično ozaljšanostjo okvirja folklorne poročne koračnice in domoljubne prisege) in celo svetovanje za jezik Martina Vrtačnika.

Na trnovi lokalni politični poti brez krivde krivega Janeza, ki so ga fatalistično obsodila navzkrižja angelskih interesov že v zibki (pa tudi s finančnim zlomom, protikorupcijskimi »usti« in še ločitvijo), se nato konča Janezov evangelij. Tokrat svoj odmik od sinoptičnega kanona najde z dodano komično vrednostjo »svojeglavih« obratov v tejle kratkočasni komediji za sprotno rabo. Tukaj ne gre iskati česa presežnega: lahko se konča ali s slovesnim poimenovanjem glavne avtobusne postaje v Ljutomeru ali pa z naskokom na evropski parlament. Ali pač?" - Dnevnik, 7. junij 2013

Gledališče Glej

 

Gregorčičeva 3
1000 Ljubljana

+386 1 421 9240
info@glej.si

Rezervacije:
rezervacije@glej.si

Če želite biti obveščeni o dogajanju v Gledališču Glej,
se prijavite na Glejevo e-poštno listo.

E-pošta:

© Gledališče Glej, vse pravice pridržane. | Pogoji uporabe | Oblikovanje: EE | Izvedba: GOOJA d.o.o.