Predstave

Premiera

22. Marec 2013 ob 20:00h

Gledališče Glej

Po motivih Ajshil: Vklenjeni Prometej in F. Dostojevski: Bratje Karamazovi
Priredba besedila: Arna Hadžialjević, Anja Novak, Simon Belak
Režija: Simon Belak
Asistent režije: Klemen Janežič

Vloge:
Prometej Preudarni, Titan, sin Temide: Jose
Zbor tritisočerih Okaneid/Veliki Inkvizitor: Anja Novak
Io, hči Inahosa: Arna Hadžialjević
Hermes, Sel bogov: Klemen Janežič
Hefajst Šepajoči: Lovro Finžgar
Nizkotni človek: Nejc Cijan Garlatti
Slabotni človek: Stane Tomazin

Glasbenika: Ana Kravanja, Samo Kutin
Dramaturgija: Sara Živkovič
Kostumografija: Tina Pavlović
Svetlobna mizanscena: David Orešič
Lektor za grški jezik: Jan Ciglenečki
Tehnično vodenje in oblikovanje svetlobe: Martin Lovšin
Tehnična pomoč: Grega Mohorčič, Borut Bučinel
Izvršna producentka: Inga Remeta
Produkcija: Gledališče Glej, Tribuna

Da ti vse to povem z besedo kratko: / vse znanje je ljudem dal Prometej. Starih bogov ni več, že dolgo smo sami. Sami in vse bolj razmazani med tehnologijo, s katero smo si pokorili svet in ga preuredili po svoji podobi. Kakšen dar je bil ogenj z neba? In kakšna je tragedija, kjer bistvena postavka ni od tega sveta? Starih bogov ni več, kam se je prebudil Prometej? Kdo si?
Uprizoriti tragedijo je vedno tipanje. Bodisi tipanje preteklosti, ki je morda nikoli ni bilo, bodisi tipanje nič manj zmuzljive sedanjosti; ampak vedno je najprej misliti in delati nezmožnost, napako, nevzdržnost. Danes tragedija sama ni od tega sveta in ravno v tem odpira edinstveno uprizoritveno in miselno polje. Gledališče je tehnologija, kakšen svet lahko pričaramo z njim?

Foto galerija

Video

Prometej / Prometheus from Gledališče Glej on Vimeo.

Kritike

Za začetek navajam citat Kierkegaarda: »Obup je velikanska prednost. Možnost te bolezni je največja prednost človeka pred živaljo, prednost, ki nas neskončno bolj določa kot pokončna hoja, saj pomeni neskončno pokončnost, ki nam pripada, ker imamo duha.« Kierkegaard je tragični položaj človeka v svetu označil kot sam del njegovega obstoja. Čeprav je že ogromno teoretikov oznanilo nepreklicni konec tragedije kot literarne vrste in nezmožnost njenega uprizarjanja, se vedno znova najdejo posamezniki, ki se ne bojijo soočenja z mrtvimi duhovi in tragedijo na novo definirajo ter umeščajo v našo sodobnost. S poskusom uprizarjanja tragedije so se tokrat spopadli umetniki iz mladega gledališkega kolektiva G-FART. Na oder so postavili Ajshilovega Vklenjenega Prometeja, v katerega pa se zažira še nek drug tekst, in sicer roman Dostojevskega Bratje Karamazovi.
Ajshilovega Vklenjenega Prometeja so razkosali in koščke med sabo še kar drzno pomešali, tako da je rdeča nit neočitna. Izgubi se tudi velik del dialoškosti, saj se velikokrat zdi, kot da se igralci zapletajo v monologe, ki med seboj niso jasno povezani. Kar se tiče romana Bratje Karamazovi, vstopa v predstavo samo z likom Velikega inkvizitorja in njegovimi pridigami. Torej so ustvarjalci vzeli le zelo majhen, a verjetno tudi najbolj znan motiv obširne družinske sage Dostojevskega. V romanu Ivan Karamazov svojemu bratu Aljoši Karamazovu pripoveduje zgodbo o Velikem inkvizitorju.
Gre za srečanje inkvizitorja in Jezusa, ki se je ponovno vrnil na zemljo. Veliki inkvizitor poskrbi, da Jezusa zaprejo. Očita mu, da je s svojim prihodom ogrozil poslanstvo Cerkve, da ga ljudje ne potrebujejo, saj jim je prinesel le gorje in trpljenje. Cerkev kot izrazito hierarhična institucija v resnici že dolgo služi satanu, ki s svojim nasilnim diktatorstvom ljudi odrešuje bremena svobodne odločitve. Inkvizitor Jezusu blazno zameri, ker je ljudem odprl oči in jim omogočil svobodno voljo. Po njegovih besedah je bilo to za ljudi največje prekletstvo, saj se v svobodi ne znajdejo in jim povzroča samo trpljenje. Jezus tiho posluša pridigo, nato pa inkvizitorja ljubeče poljubi na usta. Enako potem stori Aljoša, ko mu brat Ivan neha pripovedovati.
Kako se to kaže v predstavi? Misli Velikega inkvizitorja v glavnem izreka igralka Anja Novak, ki je hkrati tudi hči Okeana in vodja zbora, in tako pridiga Prometeju, da ne bi smel ljudem podariti toliko vsega, saj jim je s tem v resnici samo škodil. Ohranil se je tudi element poljuba, le da je njegov pomen totalno porušen. V romanu Dostojevskega se poljub dvakrat ponovi tako, da moralno trden in preudaren lik poljubi moralno oporečnega in zmedenega. Jezus poljubi inkvizitorja in Aljoša poljubi Ivana. V predstavi pa bog Hermes poljubi Prometeja po tistem, ko mu Prometej očita hlapčevanje Zevsu in prenašanje njegovih krivic z upognjenim hrbtom. Kakšno sporočilo to daje gledalcu?
V predstavi se lik Prometeja in njegove sicer tradicionalno pozitivne lastnosti na več mestih popolnoma zrelativizirajo in celo postanejo protislovne. Na začetku je Prometej še v gruči z ostalimi bogovi. Potem jim nek lik – ni jasno, ali je veliki inkvizitor, ali vodja zbora, ali celo sam Jezus, ali bogve kdo - na silo v usta natlači kose pomaranče. Verjetno je mišljeno kot nasilni dar. Potem vsi hlapčujejo, razen Prometeja. On se začne jeziti, kritizira nasilno oblast in ponavlja, da je ljudem dal vse znanje iz človekoljubja, da bi jih rešil pred tiranijo, bedo in zaostalostjo, v kateri jih je hotel pustiti Zevs in jih nato celo iztrebiti. Dobri stari Ajshilov Prometej torej, ki mora zaradi svojega človekoljubja po krivici trpeti hude muke, ki mu jih nalaga država – oblast.
Potem se na prizorišče vmeša dekle Io, ki mora zaradi Herine čarovnije bloditi po svetu. Prometej ji razodene prerokbo, ki pravi, da bo ravno njen potomec tisti, ki bo Prometeja odrešil muk. Nato se Io dokončno utrga in sama sebi odreže jezik. Je bil Prometejev dar spoznanja spet poguben? Zadeve se še bolj zaostrijo, ko ponovno nastopi Veliki inkvizitor z dolgo pridigo o tem, kako je za ljudi bolje, da jih nekdo tlači in nadzoruje ter se odloča namesto njih. Pridiga se dogaja v popolni temi, kar je delno uspešno, saj pomaga ustvarjati občutek niča, ki se sklada z nihilistično atmosfero predstave. Ko se luč spet prižge, zagledamo Prometeja v tiranski pozi, drugi pa mu hlapčujejo. In seveda, na koncu pride na vrsto še pomaranča, le da je zdaj Prometej tisti, ki jo nasilno tlači drugim v usta. Torej, ne več Prometej preudarni, Prometej upornik, Prometej človekoljub, temveč Prometej tiran in nasilnik.
Ena glavnih tem predstave je vprašanje, kdo je Prometej danes. Kot edini možni odgovor pa ponudi totalni relativizem in Prometeja spremeni skoraj v shizofrenika. Sploh ni problem v tem, da se je Ajshilov Prometej tako drastično spremenil. Super je, da so šli g-fartovci tako daleč v razbijanju tradicionalnega pomena in sporočila Ajshilove tragedije. Kar se tiče formalnega eksperimentiranja z vnašanjem Velikega inkvizitorja v grški svet mita in tragedije, je vse lepo in prav. A zdi se, da predstava nima pravih odgovorov na vsebinski zakaj. Vprašanje je, kaj so s tem pridobili na vsebinski ravni in kakšno novo sporočilo publiki so na ta način oblikovali.
- Tjaša Mislej, Radio Študent, 29. marec 2013

Gledališče Glej

 

Gregorčičeva 3
1000 Ljubljana

+386 1 421 9240
info@glej.si

Rezervacije:
rezervacije@glej.si

Če želite biti obveščeni o dogajanju v Gledališču Glej,
se prijavite na Glejevo e-poštno listo.

E-pošta:

© Gledališče Glej, vse pravice pridržane. | Pogoji uporabe | Oblikovanje: EE | Izvedba: GOOJA d.o.o.