Predstave

Premiera

9. Februar 2013 ob 20:00h

Gledališče Glej

Po delih Mirana Jarca
Režija in priredba besedila: Jaša Koceli
Nastopa: Jure Kopušar
Svetovalka za govor: Maja Cerar
Scenografija: Darjan Mihajlović Cerar
Kostumografija: Branka Pavlič
Glasba: Miha Petric
Avtor videa: Boris Bezić
Avtor fotografij: Sunčan Stone
Oblikovanje svetlobe in tehnično vodenje: Grega Mohorčič
Izvršna producentka: Barbara Poček
Produkcija: Gledališče Glej

Predstavo sta podprla: Krka, d.d., Novo mesto in Mestna občina Novo mesto

Ni obale ni je profesionalni prvenec mladega režiserja Jaše Kocelija, avtorski projekt po delih Mirana Jarca, pesnika, dramatika, pisatelja, esejista in prevajalca. Skupaj z ustvarjalno ekipo mladih gledaliških umetnikov (Jure Kopušar - dobitnik študentske Severjeve nagrade; scenograf Darjan Mihajlović Cerar; kostumografinja Branka Pavlič; glasbenik Miha Petric) so na oder Gledališča Glej umestili hommage novomeškemu umetniku Miranu Jarcu, večkrat prezrtemu velikanu novomeške pomladi.

Miran Jarc je v mladosti oznanjal, da vojna ni zunaj, ampak v človeku, da se največje drame naših življenj dogajajo znotraj nas in da se svet sesuva zaradi lastnih neuresničenih hrepenenj. Njegova mladostna umetnost je pozabljen biser iz silovitega obdobja preslišanih krikov in predstava ponovno uporablja skoraj sto let stare naboje ekspresionizma. Kam zadanejo danes?

Predstava se osredotoča na različne obraze Mirana Jarca in njegovo potovanje vase. Atmosfera in situacija sta vzeti iz Jarčeve drame Ognjeni zmaj. Gledališki prostor predstavlja duševni svet umetnika. Znajdemo se na ladji, izgubljeni na horizontu. Pesnik igra v trebuhu morja in potuje po njegovih globinah.

"Zapeti iz sebe pesem, divjo kot kri.
Biti čarovnik v peklu,
biti samemu sebi ubijalec
in hkrati stvarnik novega vesolja."
(Miran Jarc)

Foto galerija

Video

Ni obale ni / No, There Is No Shore from Gledališče Glej on Vimeo.

Kritike

Poklon posebne vrste

"Projekt Ni obale ni je svojevrsten hommage Miranu Jarcu, ki ga v Gleju z režiserjem Jašo Kocelijem na čelu poklanjajo zapostavljenemu članu »novomeške pomladi« (lani smo obhajali sedemdesetletnico njegove smrti) v kontekstu »prvencev«, v paketu z odrsko vizualizacijo pa priskrbijo še ponatis njegove pesniške zbirke Človek in noč. Predstava, ki je estetsko pod impresionistično simbolističnim obnebjem (manj pa ekspresionističnim), zajadra med gledališke oboke kot vizualno intenzivna (po)morska impresija v scenografskem »objektivnem korelatu« Jarčevi poeziji (Darjan Mihajlović Cerar), ki pristane ujet pod (gledališkim) vrviščem na ladijskem podu ob pljuskajoči zvočni kulisi in avtentičnem morskem vonju.

Režija v nizu slikovitih poetskih podob in v minimalizmu »gledališča enega« ponuja avtorski, značilno subjektivno obarvan pogled na izbrani del Jarčevega opusa – nekakšen liričen kompozit Jarčeve poezije, proze in dramatskih drobcev –, ki ga zajame skozi prizmo intimističnega modela pesnikove introspekcije. Jarc se kot utelešena poezija (Jure Kopušar), ki pridobiva na izvorni muzikalnosti, skozi polifonijo pesnikovih glasov (zajetih v zvočnem posnetku) interpretativno namreč vedno bolj razoseblja in nato praktično zliva v pesem. Princip selekcije besedil je zakrit za avtorsko posvečenostjo v Jarčevo distinktivnost, v drugačni konceptualni zastavitvi bi znal učinkovati programsko, tokrat pa nagovarja gledalca mimo problematizacije ali aktualizacije predvsem v razpiranju potencialov vizualnega poetskega imaginarija in v izvenčasovni dimenziji. Dramatičnost tako učinkuje mimo verbalne ravni predvsem v sinesteziji vizualnih in zvočnih vtisov, ki tu in tam iz viharja razburkanih besed izvrže kakšno kompleksno metaforo, a brez omejitev na konkretizacije (na primer političnega krmarjenja med nepriličnimi čermi pri Platonu).

Kopušar, historično kostumiran v značilno rjavo suknjo (Branka Pavlič), najprej v intimistični razpostavi Jarca v soju sveče vpotegnjen vase, je – čeprav spočetka igralsko stisnjen na sam rob pogleda – vseskozi jasno fokusiran; zrelo in občutljivo razvija diapazon počutij do mejnih stanj, izpostavljen situacijsko precej abstraktnim do eksistencialnosti razpetim konturam; nato ob prizadevnem poskusu (fizičnega) obvladovanja spolzkega poetičnega prostora predstave (dobesedno) razpenja in spušča jadra v avditorij. Predstava skozi vihravi dinamizem ustvarjalnih vzponov in padcev primarno razgalja ranljivost in golo človeško (ne)moč, ki izzveni v melodičnem petju, nerešljivo ujeta v ribiško mrežo Jarčevih poetičnih podob. Ob poetičnem zavoju ne izostane značilna, osrednja dilema Jarčevega lirskega subjekta (ali tudi vloga pesnika/ustvarjalca v »novi stvarnosti«), ki se artikulira skozi razkol med kontemplacijo in hrepenenjem po uporniškemu aktivizmu, med strastnim iskateljstvom in tragično resigniranostjo.

Povabilo na gledališko plovbo je atmosfersko izdatno emocionalno podkrepljeno z glasbenimi nosilci zverziranega Mihe Petrica, od pretanjeno nevsiljivih tonov vstopne spremljave klavirja do bolj epskega zvena ali konkretiziranega folklornega napeva skoraj avtonomno osvobojena. Niz Jarčevih poetičnih podob gladko drsi na lepi površini, manj zareže pod njo, kaže pa avtorsko izrazite režijske nastavke, ki v svoji avtonomni estetskosti prispevajo k soobstoju raznovrstnosti režijskih poetik v slovenskem prostoru."

Nika Leskovšek, Dnevnik, 18. februar 2013

Gledališče Glej

 

Gregorčičeva 3
1000 Ljubljana

+386 1 421 9240
info@glej.si

Rezervacije:
rezervacije@glej.si

Če želite biti obveščeni o dogajanju v Gledališču Glej,
se prijavite na Glejevo e-poštno listo.

E-pošta:

© Gledališče Glej, vse pravice pridržane. | Pogoji uporabe | Oblikovanje: EE | Izvedba: GOOJA d.o.o.