Predstave

Premiera

28. Februar 2013 ob 20:00h

Gledališče Glej

Koncept, režija (ustvarjalci): Zala Sajko, Anja Rošker, Jurij Smrke, Nina Zupančič, Aleš Zorec, Klemen Janežič, Neža Jurman, Anej Korsika, Dominik Foertsch, Christoph Nikolaus Radakovits, Vid Klemenc, Sandi Jesenik, Juš A. Zidar
Igralci: Dominik Foertsch, Christoph Nikolaus Radakovits, Anja Rošker, Anej Korsika, Urška Sajko, Jurij Smrke, Klemen Janežič, Zala Sajko, Vid Klemenc, Sandi Jesenik, Samo Kodela (gost na premieri)
Dramaturgija: Zala Sajko, Anja Rošker, Jurij Smrke, Nina Zupančič, Aleš Zorec, Klemen Janežič, Neža Jurman, Anej Korsika, Dominik Foertsch, Christoph Nikolaus Radakovits, Vid Klemenc, Sandi Jesenik, Tina Pavlović
Scenografija: Neža Jurman, Hanna Kozar
Kostumografija: Sandi Jesenik
Oblikovalec zvoka: Aleš Zorec
Oblikovanje svetlobe: Martin Lovšin
Tehnično vodenje: Martin Lovšin
Tehnična pomoč: Grega Mohorčič, Borut Bučinel
Produkcija/koprodukcija: Gledališče Glej, Tribuna

Bralni seminar na temo spremembe Sperminar in gledališki projekt kabare Kurac sta združena v work in progress projekt. Bralni seminar se odvija vsak četrtek ob osmih in je odprt za javnost. Kabare Kurac se teoretično in estetsko napaja iz pogovorov in ugotovitev do katerih se prihaja na le tem seminarju.

Kabare Kurac je sestavljen iz različnih fragmentov, dokumentarca o treh zapitih treš kurbah, štirih skečev, plesnih točk, glasbe. Tema prvega kabareja so demoni/zombiji. Gre se za razmislek o sodobnih demonih skozi formo kabareta. Združeni temi spremembe Sperminarja in demonov kabareja Kurac bomo obravnavali iz večih aspektov. Kaj so naši intimni demoni? Kaj so družbeni demoni? Se tudi pri nas dogaja demonizacija delavskega razreda? V kakšnem razmerju je sprememba človeka proti spremembi ideologije? Raziskovali bomo formo kabareja, kje so meje forme, kakšna so njena izrazna sredstva, ter zakaj kabare danes. Ali ima današnji čas in njegova kriza kaj skupnega s krizo v tridesetih? Zanima nas tudi najmočnejše izrazno sredstvo kabareja in sicer erotika. Poglobili se bomo v študije Georgesa Batailla o eroticizmu. Iskali bomo limite izraznosti gledališča in kako je lahko še subverzivno oz. kako postane transgresija.

Sperminar = Šovinistično feminističen neuporabno-antikapitalističen work in progress seminar.
Samo odžeja.

Sperminar je odprtokodni eksperimentalni tedenski družbeno-teoretski bralni seminar na temo Spremembe, ki ga najlažje opišemo z občutno prevelikim številom pridevnikov. Sperminar so moda projekta kabare Kurac. S svojim sodelovanjem udeleženci na odprt način gradijo praktično-teoretsko zasnovo serije kabarejev, ki se bodo tekom leta odvili v Gledališču Glej ali pa zgolj pametujejo. Vključijo se v delovni proces in postanejo dramaturgi, režiserke, igralci, cinične opazovalke ali rekviziti.

Kljub temu, da je seminar zastavljen zelo odprto, se nam je zdelo nujno, da nosi neko temo - če ne drugega za propagandne namene. Izbrana tema je široka in neobremenjujoča, hkrati pa aktualna, zato izpolnjuje tako propagandno kot “odprtostno” funkcijo.

Vsebinsko omogoča tehtanje tekstov o politični-ekonomiji, revolucionarnih gibanjih, demokratičnih procesih, zgodovini, žanrih, medijih, umetniških smereh, funkciji umetnosti, totalnosti, partikularnosti pa tudi bistvu (?) dogajanja nasploh itd. itd. Skratka - skoraj o vsem. Seminar spremembo naslavlja že formalno, saj predvideva teaterski in tekstovni eksperiment, nasploh pa neko nepredvideno in nepredvidljivo mešanje raznoraznih … hm … stvari. (G-fart)

Foto galerija

Kritike

Impotentnost ekscesa
Ob predstavi Kabare Kurac se morda zastavlja vprašanje, če je eksces v sodobnem – s pridatkom »slovenskem« – gledališču še možen ali pa morda tudi ne. Videli smo tako rekoč že vse: kako so se rezali in si vrtali v telo, klali kure, razstavljali trupla, se šli z občinstvom igrice za odrasle, masturbirali, urinirali po odru, kako so tacali in pljuvali po nacionalnih simbolih ter zastavljali radikalne in družbeno provokativne konceptualne inštalacije. Večinoma odmevnost preživi provokacijo, če zmore dregniti z močno osmišljenim kontekstom, in to predvsem v pravem trenutku – torej kolikor provokacija ni gola.
Kabare Kurac skupine G-Fart je s svojimi vragolijami, zavitimi v trash-kič estetiko z morbidnim pridihom in z »znucano« podobo fašističnega »second hand sex shopa« v primerjavi z nekaterimi eklatantnimi primeri performansa precej nedolžen. Razvija neko primarno in avtonomno stanje kabarejskega žanra v vsej izvirnosti, torej kot gostilnica z zabavnimi točkami, kjer se po ustih valjajo politično nekorektne vulgarnosti, kjer se rolajo parodični miksi pop glasbenih uspešnic in aktualnih svetovnih dogodkov, kjer se na ogled postavljajo skope družbenokritične inštalacije v funkciji podtaknjencev konceptualne ideološke tradicije – neka privatna krčma skratka, ki je navsezadnje skoraj ready made sodobnih medijskih formatov naše antagonistične družbe. Pod vtisom nekega s(p)odobnostnega čuta zapisati, da gre za eksces ali provokacijo, bi bila predvidljiva, morda še najbolj po meri želja brezbožnih ludističnih igračkanj ustvarjalcev zapisana reakcija, ki bi si zaslužila največ eno zvezdico. Provokacija ali promocija? Kje je kleč?
»Igralci« (sicer šolani gledališčniki, toda ne izvajalci) se nastavljajo in razgaljajo kot žive izložbe (avtodeklariranih) »trash kurb«, marljivo strežejo s svojimi raznovrstnimi veščinami cenjeni »avdienci« v zabavo, zgražanje ali porog in ironično izpolnjujejo vse zahteve »uspešne« predstave, kot so parodija spektakularnosti, vulgarna in poceni komika, surovo meso, melodramska solzavost, nadidentifikacijska kritičnost, plesne in pevske točke; strateško izvedejo celo nekaj teoretskih manevrov iz emancipatorne teorije gledaliških priročnikov »z-ganiti gledalca«. Vse tovrstne ideje so že vsaj pred stoletjem in mnogo radikalneje porabili (res tudi z dodano vrednostjo novih form) v soarejah dade ali futuristi v sintezah ali nadrealisti v potezah, ko so tolažili razjarjeno občinstvo s sladkorčki. Nemoč presenetljivosti v času, kjer je novo staro in staro novo, G-Fart še podčrtajo s preprosto »izpolnitvijo« horizonta pričakovanja (tudi že staro potezo), saj so scenosled dogajanja predstavili že v medijski promociji.
Mnogoštevilen in raznolik kolektiv črpa iz avantgard, v jedru katerih pravzaprav ne tiči provokacija, ampak redukcija vsega konvencionalnega in ekscesnega (via Boris Groys). To je antipozicija, ki jo G-Fart v tem primeru vsaj skušajo zavzeti z demoliranjem »svečanega protokola gledaliških premier« ali s konceptualno slabo izvedenim »private partyjem«, ki izvrže še publiko, ko se približuje stilu »Raj zdaj« (the Living Theatre). »Antidrža« G-Fart se tako kaže vsaj kot poskus ugovora zahtevam hiperkapitalistične tržne logike, kar je obenem, ironično, lahko celo uspešna promocija. Morda pa tudi ne. Navsezadnje izza navidezne neobveznosti G-Fart izvedejo ne samo uro in pol dolgo premiero, kakor tudi obe ponovitvi, ampak še neprestano producirajo delavnice in druge predstave. Morda gre samo za legitimen odgovor, kako kljub uradno zasedeni funkciji umetniškega rezidenta v Gledališču Glej odpreti kanal umetniški svobodi, ki bo dihala izven parametrov »zvezdniške« konkurence. - Nika Leskovšek, Dnevnik, 9. marec 2013



»Reportaža-recenzija in recenzija-reportaža gledališkega dogodka Kabare Kurac - v dvojni ekspoziciji in z obiskom vseh treh uprizoritev.

Znaki so bili tisti dan zlovešči kot pogledi starih babnic na mlada dekleta. Nič ni delovalo tako, kot bi moralo, sploh pa ne računalnik, na katerega sem v knjižnici tipkal nek tekst. Ko sem dvakrat zapored izgubil pravkar napisan del teksta, so se temu sorazmerno povečale tudi psihične sile napetosti; pomagala ni niti intenzivna vleka cigaretnega dima. Morda bi pomagala masaža, prav takšna, kakršno so roke mlade medicinske sestre namenile ramenom mladega novinarskega kolega.
Tisti dan, ko so name padali zlovešči znaki, in ko je padla tudi – vsaj po napovedi – zlovešča premiera posebnega gledališkega dogodka z imenom Kabare Kurac, sva se namreč z novinarskim kolegom, Baršijem po priimku, srečala nikjer drugje kot v knjižnici. Eden z akreditacijo za večerno premiero, drugi brez karte. Pokliči Smrketa, sem predlagal. In še preden sem po dobri stari navadi, da vsako stvar podvržem posebni transgresiji, imenovani zamuda, prikorakal do Gleja, so bila ramena novinarskega kolega zmasirana, njegovo grlo pa docela omočeno. Ko mi je nuna, ki je tu in tam malenkostno privzdignila svoje krilo, ob vstopu v trashevsko opremljeno prizorišče za dobrodošlico ponudila alkohol, se je kabare končno začel tudi zame.
Pravzaprav, če smo točni in natančni – in točni in natančni moramo biti – se Kabare Kurac ni začel s premiero prejšnji četrtek, pač pa v okviru Glej rezident predstavlja specifičen work-in-progress projekt mladega gledališkega kolektiva G-fart, nekakšen podtalen tok, ki v obliki končnega produkta vsake toliko skoči na površje gledališkega odra. Na vprašanje, zakaj se tokratni premierni skok imenuje Demoni, pa sta mi dve izmed konceptualnih sil tega projekta med srkanjem piva in grizenjem pice odgovorila, da ima eden izmed igralcev zelo rad metal. Odgovor, ki se po dveh ogledanih predstavah zdi povsem ustrezen in legitimen. Prav tako, kakor se zdi ustrezno, da se Demone ne ogleda le enkrat, temveč vsaj dvakrat, ne samo premierno, temveč tudi ponovitveno.
Namreč, proces, ki teče pod dogodkom in sam dogodek, ki se dvigne iz procesa, sta se v tem primeru integrirala in prepletla. To se ni kazalo le na preprosti ravni, ko so igralci hodili sem ter tja, se klicali in eden drugega opozarjali, kaj je treba narediti, ampak prav tako na ravni tega, da so v kabare vpeljali tolikšno mero variacije, da sta se integrirala tudi premiera in ponovitev. Tako je bil dosežen cilj dekonstrukcije samega dogodka premiere, a ne v zastavljenem smislu, da bi bila premiera slabša – manjkal je celo eden od bistvenih likov – od ponovitve, pač pa v smislu, da je bil moment naključja tako vztrajen, da je vsaka uprizoritev zase postala premiera. Nemara so si ravno zaradi tega – poleg kakšnega drugega razloga – nekateri predstavo ogledali kar trikrat, med drugimi tudi kolega Barši.
Zaradi takojšnjega balončka ugodja, v katerem sem se znašel ob vstopu v Glej, je na mestu vprašanje objektivnosti. Prav zaradi tega balončka sem namreč obiskal vse tri predstave. Je torej sploh higienično pisati recenzijo s tako subjektivnega stališča, ki je močno privilegirano v razmerju do tistih, ki niso bili deležni takšne pozornosti? A tukaj je treba nujno povedati, da sem vmes spremenil vsaj prostorsko perspektivo, saj sem na petkovi predstavi sedel v ozadju tribune, na drugih dveh pa na stolu neposredno ob odru. In doživetje je bilo nedvomno drugačno, tisti 'ob odru' je namreč precej bolj 'na odru', kot ob njem.
Kar je ključno pri tej razliki, je to, da si kot gledalec na tribuni bolj ali manj interpeliran v dialektično shemo odra in občinstva, kar pa ne velja v isti meri za stranske mizice. Tam je vzdušje bližje pravemu kabareju, medtem ko si na tribuni prej gledalec v teatru. Čeprav je nekaj bombonov letelo tudi na tribuno, sem bil ob strani popolnoma ujet v dogajanje, celo prisiljen, da se izmikam stvarem, ki so letele v moji smeri – od jajc do surovega mesa. Prav zato si upam trditi, da je ta pozicija tista, ki si jo želi Kabare Kurac, v kolikor je kabare in ne teater. Lahko bi rekli, da Kabare Kurac zahteva telo, ne pa nepremične točke zrenja.
Da uprizoritvena umetnost zahteva telo, seveda ni nič novega, zato nam ni treba posebej ponavljati, da gledališče operira s telesom – tako s telesom igralca kot s telesom gledalca. Pa tudi tega, da kabare za genealogijo sodobnih performativnih umetnosti ni nepomemben, nam ni treba posebej poudarjati. Toda, stopimo še korak dlje in recimo, da je razmerje, ki ga Kabaret Kurac želi vzpostaviti z gledalcem, pozitivno. Med telesi akterjev in gledalcev naj ne bi vladalo nikakršno negativno hierarhično razmerje. In prav tu je ključno prečenje meja odra, ki je sicer že stara fora, toda gre za način, na kakršnega se to izvaja. In to je pozitivnost – s čimer ne mislim brezpogojne prijaznosti in ustrežljivosti, ampak preboj hierarhičnega razmerja med igralcem in gledalko, naj bo slednje v dobro katerega koli od njiju. To pomeni zgolj to, da nuna nonšalantno pije pivo, ki ti ga je nekaj minut prej prijazno postregla.
Gre torej za to, da smo vsi skupaj udeleženi pri nekem, na prvi pogled nesmiselnem dogodku, kjer ni nihče suženj in nihče gospodar, ampak operiramo na relaciji jaz-ti in ne mi-oni. Kabare Kurac nas tako ne želi v nič prepričati in nas ničesar naučiti. Kljub nekaterim momentom groteske in šoka ne gre za to, da bi gledalce poskušali nasilno predramiti iz nekega predpostavljenega intelektualnega dremeža, kakor je to počel velik del avantgardističnih praks. Kabare pač ostaja kabare. Še več, Kabare Kurac po eni strani spretno manevrira z dekonstrukcijo kabarejskih prvin in metod, po drugi strani pa ravno ta dekonstrukcija šele proizvaja kabare, pravo kabarejsko izkušnjo.
Ta izkušnja ima po eni strani veliko opraviti z užitkom, ki se tu kaže v specifični formi ugodja in zabave, po drugi strani pa ima veliko opraviti tudi z izkušnjo transgresije. K prvemu lahko dodamo, da ima zabava kot ime za neko specifično politiko užitka velik potencial, ki lahko bolj kot kakšna velika politična manifestacija vzpostavi novo senzibilnost in s tem pogojeno eksistenco subjekta. K drugemu pa to, da si zabava po imenu Kabare Kurac za svoj vsebinski objekt med drugim postavi tudi vprašanje transgresije v družbah, ki so iz zakona transgresije naredile dober marketinški trik. Nič čudnega, če si prizori sledijo kot prizori tako imenovanih realističnih posilstev, ki se dokončajo v razstrelitvi zajčjega trupla. In nič čudnega če invalid brez rok in nog nastopa kot telo brez organov, ki bere tekst o družbi nadzora.
Pa vendar se transgresija nikoli ne dogaja le na ravni vsebine uprizorjenega, temveč predvsem na ravni forme uprizoritve. Ta se v primeru Kabareja Kurac vrši v skladu s spektakelsko dinamiko, ki pritiče kabarejski metodi – a z dvema razlikama. Prvič, spektakelska dinamika se zdi skrbno premišljena in intenzivirana; in drugič, sam spektakel se vseskozi sprevrača v debakel, medtem ko sam debakel vseskozi postaja spektakel. Ali z drugimi besedami, bolj ko spektakel postaja debakel, bolj debakel postaja novi spektakel. In v spirali debakla in spektakla transgresija lovi samo sebe – kar pa je daleč od tega, da transgresija ne bi bila več možna.
Posledično se še enkrat vrnimo k užitku. Ti so v predstavi najbolj navadni, nizki, a prav zato niso ujeti v shemo sadizma ali mazohizma na eni ali drugi strani, ampak se mnogoteri užitki neselektivno delijo na obeh. Rezultat tega bi moral biti padec konstitutivne teaterske razlike, a nujen materialen pogoj tega padca je nedvomno odsotnost tribune, ki je tokrat še stala. Nastopajoči so za svoj užitek dobro poskrbeli, zdi se celo, da smo gledali uprizoritev užitka v igri, užitka, ki pa nujno predpostavi tudi pogled, pogled gledalca - voajerja. Pa ne samo to, na ta način se je uprizorila tudi želja, da bi ta in takšen dispozitiv pogleda presegli in sprevrgli. Da pa bi telo gledalca prešlo v telo igralca, ni odvisno le od dispozitiva predstave, temveč tudi od želje tistega, ki se v ta dispozitiv sicer umešča kot gledalec. Ali kakor so nastopajoči zaključili kabare: eno vprašanje ostaja neodgovorjeno: ali ste želeli s svojim prihodom kaj povedati?« - Robert Bobnič, Izidor Barši, Radio Študent, 4. marec 2013

Gledališče Glej

 

Gregorčičeva 3
1000 Ljubljana

+386 1 421 9240
info@glej.si

Rezervacije:
rezervacije@glej.si

Če želite biti obveščeni o dogajanju v Gledališču Glej,
se prijavite na Glejevo e-poštno listo.

E-pošta:

© Gledališče Glej, vse pravice pridržane. | Pogoji uporabe | Oblikovanje: EE | Izvedba: GOOJA d.o.o.