Predstave

Premiera

6. December 2012 ob 20:00h

Gledališče Glej

Koncept in režija: Marko Čeh
Igrajo: Rok Vihar,Maruša Kink, mašín k. g.
Scenografija: Marko Turkuš
Kostumografija: Branka Pavlič
Avtor glasbe: Branko Rožman
Oblikovanje luči in tehnično vodstvo: Martin Lovšin
Tehnična podpora: Borut Bučinel, Grega Mohorčič
Fotografije: Sunčan Stone, Marko Turkuš, Irena Plahuta
Izvršni producentki: Mija Špiler (Zavod Margareta Schwarzwald), Barbara Poček (Gledališče Glej)
Produkcija: Zavod Margareta Schwarzwald, Gledališče Glej

Premiera: 6. december 2012

Projekt podpira Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport RS, Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo


"Začniva zgodbo. Tekst postane gibanje. Vzameš nosoroga ven in mu pripraviš posteljo. 3-mesečna čakalna doba. Ne delam za denar. Rad imam gledališče. Pojdi po kolo. Pazi, da ne zbudiš pritlikavca. Kakor ste rekli, gospa, vzroka za moje stanje ne poznate."

Zavod Margareta Schwarzwald in Gledališče Glej s ponosom predstavljata koprodukcijsko predstavo "Herman Scwarz in Veronika Wald", pod katero se podpisuje Marko Čeh, izjemen režiser in ustvarjalec prihajajoče mlade generacije. Skupaj z igralcema Rokom Viharjem in Marušo Kink ter ob pomoči mašín k. g. bodo gledalce popeljali na popotovanje po času.

Foto galerija

Video

Herman Schwarz in Veronika Wald / Herman Schwarz and Veronika Wald from Gledališče Glej on Vimeo.

Kritike

"Zapeljivo izumljanje univerzumov brez pomena
Marko Čeh ostaja v prostoru Gledališča Glej eden redkih, ki odločno zavzema prostor njegove izvorne eksperimentalnosti, in jo v naslednji fazi rad – kakopak in povsem pravilno – investira v institucionalne in festivalske gledališke obrate. Tokratna predstava je zanimivo določena že v naslovu, torej kot Herman Schwarz in Veronika Wald, čeprav ima z uradno vsebinsko referenco predstave, namreč celjskimi grofi, Hermanom Celjskim in Veroniko Deseniško, vsebinsko precej zrahljano, zgodovinsko in literarno neobvezujočo relacijo, precej bolj konkretno, namreč produkcijsko, pa je vezana na Zavod Margareta Schwarzwald (podobnost ni naključna).
Obe igralski inkarnaciji vseh mogočih interpretacij Hermanov in Veronik, Maruša Kink in Rok Vihar, ki sta dosmrtno zvezana, spravita v pogon časovni stroj in potem uprizorita neko raztrgano futuristično zgodbo iz nekega »še-ne-do-kraja-izumljenega« poglavja prihodnosti. Ta se na tej točki predstavitve kaže predvsem obremenjena z lastno preteklostjo »dramskega gledališča«. Predstavo gre razumeti v kontekstu premikov estetske paradigme k »postdramskemu«, ki kritično sesuva podpornike klasične, dramske fabule – osebe, čas in prostor dogodka. »Ne več dramski« gledališki »tekst«, ki se igra (kar sam s sabo), tokrat svojo (gledališko) sedanjost, našo aktualnost, postavi kot že zdavnaj preživeto preteklost: osvetljuje jo zgolj atmosfersko privita plinska svetilka (Martin Lovšin), ustrezno pa oplemeniti žlahtno kostumografsko prešitje časovnih pregibov (Branka Pavlič), kar omogoča tekstu vizualno (pred tem pa še jezikovno) gibanje v socialnem in zgodovinskem.

Označena kot brleče poglavje iz zgodovine gledališča, kamor še ni posvetila elektrika (niti revolucija moderne režije), je odnos predstave vseskozi (upravičeno) sarkastičen: ko svoboda gibanja dobre ideje, ki želi osvajati svet (zakaj se na letalu denimo ne da z biciklom zapeljati v novo leto?), trči ob stvarne prepreke (za pogon ideje potrebuješ vizum, še prej pa resno zaposlitev, beri denar). »Ne delam za denar, rad imam gledališče,« pravi. Performerja se patinastim sencam obstoječih vzorcev ne dasta motiti, zapeljivo izumljata univerzum z lastnimi zakonitostmi skozi fragmentarne prizore, z ostrimi ovinki ter trdimi pristanki, ki pri jadranju po svetovnih prestolnicah preskakuje med časovnimi pasovi. Res pa gledalci s svojo klasično narativno potrebo po ustvarjanju smisla predstavljeni stvarnosti le s težavo sledijo. Desemantizacija predstave je popolna in frustrirajoča, mentalni coitus interruptus. Predstava se lastni nerazumljivosti zaradi prizorov, posekanih v suspenzih, zgoščenih v metaforah in premeščenih v metonimijah (oh, kako postdramsko!), celo namuzne v duhu avtorefleksivnosti, ki je niti sama Veronika ali Herman ne razumeta.
Fascinacija pripovedi torej postaja avtonomna in se osvobaja ideološki moči (pred)pisanih pravil in totalitete resnice – v nekakšnem scenografskem gradbišču umetnosti Marka Turkuša (celotna vizualna plat je vsekakor dominantna), ropotarnici idej (novo je vendarle staro in staro je novo), ready-made reciklažnih konstrukcijah, ki omogočajo osvajanje novih teritorijev zgodovine prihodnosti skozi neomejenost igre. Predstavi uide, da tudi v tovrstnih projektih – katerih šolski primer dekonstrukcije narativnosti in figurativnosti in še česa je tudi sama – ostaja finalna investicija tistega subliminalnega materiala gledalec, pa četudi ključ tiči v nezavednem, ki se strukturira kot govorica. Za ta finalni izkupiček, dodaten individualni pogon, potrebuje še kakšno fazo eksperimentiranja."
- Nika Leskovšek, Dnevnik, 17. december 2012

"Herman Schwarz in Veronika Wald: Vesolje svobodnih asociacij"

Herman Schwarz in Veronika­ Wald sta se kot fiktivni figuri­ zataknila v prostorsko-časovni pasaži med zgodovinsko stvarnostjo Celjskih grofov in sodobnim svetom nestabilnih identitet. Režiser Marko Čeh ju razume kot polrealna historična relikta, ki ju za nobeno ceno noče nasilno, plastično aktualizirati, temveč prej obratno, skozi njuno arhaičnost prežarčiti trenutne paradokse naprednega sveta. Od neznosnega krčenja časa, razsekane komunikacije do vsesplošne obsedenosti s konceptualizacijo umetniških, gledaliških stvaritev.

Ali je tokrat smotrno obnavljati lunatično zgodbo, osmišljati razcefrane karakterne nastavke in razbirati podpomen predstave, ko je jasno, da ta ni eden, pač jih je neskončno. V tem je poanta. Neskladje in trdovratni komunikacijski šumi med odrskim aktom in gledalčevo mentalno reakcijo pri Čehu v sklopu njegovih eksperimentalnih projektov že od začetka veljajo za ključno intrigo. Gledališče, kot ga posreduje režiser, je čvrsto in trmasto izmaknjeno narativnemu udobju, je nekaj neznanega, kar kljuva v zatilje, ostanki iz sanj, je popolnoma iracionalno, še precej neobdelano v zavesti, morda na momente lahko učinkuje celo kot uprizorjeni preblisk nezavednega v nas.

Relacija med Rokom Viharjem in Marušo Kink, ki prevzameta naslovni vlogi, je kompleksna, ne le zaradi dramske predloge (sunkovitih vsebinskih preskokov, bizarnega premetavanja simbolov in siceršnje psihedelične razdraženosti), ampak tudi zaradi iracionalne, na videz dezorientirane, izumetničene medsebojne kinetike, v kateri psihološki realizem nima česa iskati. V zasedbo ni naključno uradno zapisan tudi mašín, tako imenovani časovni stroj, s katerim protagonista s simboličnimi zamahi potujeta po časovnih pasovih, v posameznih postankih pa le še utrjujeta svoj (in uprizoritveni) značaj skrajnega shizofrenega vzdušja nepovezanih replik in nenadnih impulzivnih preobratov.

V sklopu imperativa režijsko urejenih, dramaturško kompaktnih, osmišljenih in če se le da priljudnih uprizoritev je tokratni Glejev eksperiment z estetiko precejšen trn v peti, še bolj pa opomnik pozabljene kreativne svobode – na obeh straneh rampe. - Zala Dobovšek, Delo, 21. januar 2013

Gledališče Glej

 

Gregorčičeva 3
1000 Ljubljana

+386 1 421 9240
info@glej.si

Rezervacije:
rezervacije@glej.si

Če želite biti obveščeni o dogajanju v Gledališču Glej,
se prijavite na Glejevo e-poštno listo.

E-pošta:

© Gledališče Glej, vse pravice pridržane. | Pogoji uporabe | Oblikovanje: EE | Izvedba: GOOJA d.o.o.