Predstave

Premiera

6. Marec 2011 ob 20:00h

Gledališče Glej

Predstava je prejela Borštnikovo nagrado po presoji žirije.

Predstava je prejela nagrade za igro, režijo, kostumografijo in masko na 7. festivalu slovenskega komornega gledališča SKUP 2012.

Avtorja teksta po motivih člankov iz časnika Slovenski narod, leto 1900 ter Zbranih spisov in Ciganov Frana Milčinskega, Volje Etbina Kristana in Marije Nablocke Mirka Mahniča: Miha Nemec in Nejc Valenti

Igrajo: Arna Hadžialjević, Maja Nemec/Vesna Vončina (alternacija), Luka Cimprič in Peter Harl
Režiser: Miha Nemec
Dramaturg: Nejc Valenti
Izbor kostumov: Anamarija Cej in Miha Nemec
Scenografija: Anamarija Cej in Niki Bonetti
Oblikovanje maske in frizure: Tina Prpar, Anka Stosar in Maja Špacapan
Glasba:  Branko Rožman
Avtor songa: Miha Nemec
Lektor: Srečko Fišer
Oblikovanje luči: Samo Oblokar
Vodja tehnike: Grega Mohorčič
Tehnična podpora: Martin Lovšin
Tonski in video mojster: Majin Maraž
Rekviziter: Aftero Kobal
Vodja šiviljske delavnice: Nevenka Tomaševič
Šivilji: Marinka Colja in Tatjana Kolenc
Šepetalka: Katja Robič
Inspicient: Simon Kovačič
Fotografija: Urška Boljkovac in Peter Uhan
Izvršni producent: Matija Šturm
Produkcija: Gledališče Glej
Koprodukcija: SNG Nova Gorica, KD TNK in VŠU Nova Gorica
Projekt sta podprla Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana.

Life®anti so gledališki projekt. Serija gledaliških dogodkov. Life®anti so besedilo, ki je nastalo na podlagi polemičnih časopisnih člankov, objavljenih v časniku Slovenski narod davnega leta 1900. Life®anti so besedilo na podlagi stališč realnih oseb, Literata (Etbina Kristana) in Intendanta (Frana Milčinskega). Life®anti so borba, spopad Titanov, fosil slovenske kulturne zgodovine, odkrit, da bi osvetlil današnji čas. Relikt. Life®anti so secesija, blatenje, novice. Life®anti so oglaševanje. Life®anti so divji zahod naše kulturne zgodovine in sedanjosti. Dogajajo se v obdobju »ločitve duhov«, ostrih strankarskih ideoloških nasprotij, ki so ponujala in ponujajo jasnejše pa tudi mračnejše poglede v kulturno in občo prihodnost. Life®anti so OFF projekt. Life®anti so Veliki Poč in Gospa iz Astrahana. Life®anti so igra s petjem. Life®anti so avtorski in režijski prvenec, so avantgarda, so tradicija. Life®anti pomenijo biti viden, biti slišan. Life®anti so zgodovina, ki noče biti pozabljena.

Foto galerija

Foto: Urška Boljkovac

Video

Life®anti from Gledališče Glej on Vimeo.

Kritike


"V pomanjkanju izvirne sodobne dramatike na letošnjem FBS so bili Life®anti ena izmed redkih izjem. Omogočili so nam vpogled v zanimiv in avtentičen kulturnozgodovinski drobec. Predstava je izjemna točka identifikacije kolektivnega spomina in poduk o večni, nespremenljivi prisotnosti delitve duhov in blišču ter bedi gledališča, pozabi, mitizaciji in demitizaciji. Gledališče v gledališču, svež spoj sodelovanja ene izmed nacionalnih produkcijskih hiš z neodvisno sceno. Miniaturki o spopadu in namenu gledališča izpred 110 let – med "človekom literatom" Etbinom Kristanom in "človekom intendantom" Franetom Milčinskim in borbi velike igralke Marije Nablocke z lastnim minevanjem in lastnim spominom sta presunljivo aktualni, kot bi orumenele fotografije prelili v današnjo večdimenzionalnost. Konsekventno izpeljana v vseh pogledih in presenetljivo sveža." - iz poročila žirije 46. Festivala Borštnikovo srečanje (predstava Life®anti je prejela Borštnikovo nagrado po presoji žirije)

"Avtorski prvenec Mihe Nemca, ki je nastal v sklopu Glejevih Miniaturk, je navzven surrealna, stripovska in (ponekod tudi pretirano porogljiva) karikirana podoba slovenske gledališke zgodovine, toda njena dokumentarna mesenost krepko preseže domet zgolj zajedljive ironije.
Prvi snop dogajanja, naslovljen Veliki poč (kot trk načel), je prirejen, parodičen vzorec pogovorne oddaje, katere prostor in čas sta zmuzljiva ter namenoma neopredeljena ... Kristan kot »literat« (z vso dostojanstveno držo ga odigra Peter Harl) in Milčinski kot »intendant« (njegovo ljudsko prefriganost večplastno ujame Luka Cimprič) pretresata svoja nasprotujoča si stališča, pri čemer se prvi sklicuje na izobraževalno funkcijo gledališča, drugi pa zagovarja njegovo razvedrilno dejavnost. Bledolična maskiranost (ki vzpostavlja balzamirano atmosfero oživljenih mrtvecev), arhaična izreka in suverena retorična drža ju ob prisotnosti moderatorskega veznega člena, »človeka« Arne Hadžialjević (ta med drugim skrbi za »spevnost in všečnost« celotnega gledališkega dogodka), zapelje v polabstrakten čas; v sodobno montiran metaprostor, v katerem se principi preteklosti in sedanjosti zavozlano oplajajo, a nikoli medsebojno ne uklonijo.
Deklarativna linija prvega dejanja se v drugem (Gospa iz Astrahana) radikalno spreobrne v intimen obračun »oboževalca« z véliko igralko, kjer situacija poseže v drobovje Marije Nablocke, jo demistificira in skozi samoizpoved zareže v njeno mentalno obličje. Maja Nemec jo interpretira kot mehanizirano, izčrpano in zapuščeno plastificirano figuro, ki vseobsegajoče hira v zakulisju garderobne celice, dokler je ne zakrije poslednji zastor.
Life®anti, nadrealno koncipirane kreature, so zdravemu razumu izmaknjeni nosilci jasno izrisanih idej, ki nas z varno metodo dvornih norčkov postavijo pred dejstvo, da je v najbolj samokritičnih stališčih slovensko gledališče že sto let »v leru«. Fascinantno in skrb vzbujajoče obenem." -
Zala Dobovšek, Delo, 8. marec 2011

»Zabavno, didaktično in kritično … V dveh šolskih urah je ekipa zgostila duhovito in idejno jasno lekcijo iz zgodovine slovenskega gledališča v grotesknem prikazu njegovih perpetuiranih simptomov, ki se vlečejo skozi njegov (nekaj več kot) stoletni obstoj … Uprizoritev ne vzpostavlja stališča direktno, prej posredno, prek lastne pozicije alternative in forme, ki je tipično glejevska. Iskrivo skolažirana besedilna predloga iz literarne zapuščine in arhiva Slovenskega naroda (letnik 1900) je tudi tokrat oblikovana v procesu uprizoritve. Za ironizacijo materiala je zlasti ključna energetsko živahna in karikaturistično zabavna Arna Hadžialjević kot mediator med sprtima strankama, performativni vezni člen med preteklostjo in sodobnostjo.« Nika Leskošek, Dnevnik, 21. marec 2011

"Liferanti - Viva alternativa
Čas prehoda v dvajseto stoletje in praznovanje dneva mladosti sta letos magično sovpadla. Tovrsten genius loci so pripravili v Gledališču Glej, kjer je bilo mogoče v ozadju soočenja med intendantom Franom Milčinskim in literatom Etbinom Kristanom razbrati pedagoško žuganje s kazalcem in šepetajoče prigovarjanje, učite se! Predstava Liferanti, režijski prvenec Mihe Nemca, ki si jo je bilo moč ogledati v okviru festivala Prelet, je večerna šola gledališča. Pred gledalca postavi dva historična trenutka, vsakega v trajanju šolske ure in razgali njuno življenjsko antinomijo. Podlaga uprizoritve so časopisni članki Slovenskega naroda iz leta 1900 ter motivi iz pisanj Milčinskega, Kristana in življenjske zgodbe igralke Nablocke, ki jih je v dramski tekst pretvoril režiser skupaj z dramaturgom Nejcem Valentijem. Prvi del, naslovljen kot »Veliki poč«, se začne še preden gledalci vstopijo v dvorano. Luka Cimprič kot Milčinski, »človek intendant«, in Peter Harl kot Kristan, »človek literat«, morda že od leta 1900 čakata na soočenje pred gledalci. To je povsem verjetno, saj literat in intendant zastopata načeli, ki tvorita tudi dvojnost gledališkega prostora sedanjosti. Gre za vzvišen, umetniški izraz, ki dviga duha ali ljudsko razvedrilo, ki polni dvorane? Uprizoritev velikega spopada principov poteka pod taktirko »človeka« Arne Hadžialjević, voditeljice šova, ki v svoji pojavi poveže tujo, arhaično komponento uprizoritve z znano, marketinško oblikovano in jo tako na absurden način približa gledalcu. Kot v posmeh pa mu hipnotično zapoje: »Viva alternativa!« V konstantnem prehajanju med tema dvema, tudi časovnima ravnema uprizoritve, v katerih pride do izraza močna retorična drža in prastara dikcija nasprotujočih si akterjev, se dogajanje pelje proti vrhuncu. Ta je izpeljan v fizičnem spopadu, ki za trenutek ustavi čas in se demitizirano razreši brez programske rešitve. Le-ta namreč ostaja na strani gledalca. Drugi del, z naslovom Gospa iz Astrahana, se z repertoarnih opredelitev gledališča premakne na žive dejavnike, igralce. Prek življenjske usode Marije Nablocke, ki jo je podala Vesna Vončina, nam je približana pregovorna zasvojenost s teatrom. Pripoved o ostareli, plešasti igralki razgali zahtevo in potrebo po pripoznanju, ki v končni konsekvenci podeli eminenten položaj njenemu oboževalcu. Tudi začetek drugega dela ne sovpada z začetkom predstave, Cimprič kot oboževalec namreč sedi na tribuni z darilnim paketom - Speculaas keksi v rokah in povzroča zmedo med prihajajočimi gledalci. Tekom uprizoritve se premakne na oder, čeprav se vseskozi kot komentator dogajanja obrača proti publiki, ki z njim sodeluje. Oboževalec iz ostarele igralke v trenutku njene šibkosti izvabi njeno osebno zgodbo, ki jo spremljajo na steni projicirani črnobeli mednapisi kot iz nemega filma. Ko v zaključku oboževalec po smrti Nablocke prebira njena pisma in jé ostanke podarjenih keksov, se njegova metapozicija obogati še s pridihom diaboličnega. Ob koncu se zdi, da duha Liferantov še najbolje prikaže dvojnost pesmi, ki zaokroženo nastopa v obeh delih. V njej namreč odseva vprašanje, ki se pojavi ob dveh zahtevah. Poziv »Glejte me...« izraža zahtevo po gledalčevi podreditvi, tako igralcu in uprizoritvi, kot splošnejši, sistemski. Na drugi strani pa se oglaša »Viva alternativa...« s svojim klicem k samostojnosti. Toda Liferanti, pedagoško, ne podajo odgovora, zadovoljijo se s postavitvijo aktualnega in večdimenzionalna vprašanja." -
Rok Bozovičar, Radio Študent, 1. junij 2012


Gledališče Glej

 

Gregorčičeva 3
1000 Ljubljana

+386 1 421 9240
info@glej.si

Rezervacije:
rezervacije@glej.si

Če želite biti obveščeni o dogajanju v Gledališču Glej,
se prijavite na Glejevo e-poštno listo.

E-pošta:

© Gledališče Glej, vse pravice pridržane. | Pogoji uporabe | Oblikovanje: EE | Izvedba: GOOJA d.o.o.