Glej,
Predstave

Festival Prelet bo letos vsebinsko nadgradilo sodelovanje Slovenskega mladinskega gledališča in Gledališča Glej na ravni skupnega ustvarjanja treh krajših gledaliških miniaturk. Slednje bodo skupaj oblikovali člani/ce ansambla SMG in ustvarjalci Gledališča Glej, ki bodo za oblikovanje svojih del imeli na voljo pet dni. V tem času bodo nastale tri miniaturke, kjer bodo v ospredju gib, glasba in video. Vsaka izmed skupin bo sestavljena iz ustvarjalcev mlajše generacije ter izkušenejših "mentorjev". Svoj navdih bodo ustvarjalci iskali tudi na konferenci na temo mej Trojka, ki bo 23. maja potekala v Gledališču Glej, na njej pa bodo sodelovali Mojca Zvezdana Dernovšek, Ervin Hladnik Milharčič in Janez Janša.

Oblikovanje luči in tehnično vodstvo: Martin Lovšin
Izvršna produkcija: Gašper Tesner
Produkcija: Slovensko mladinsko gledališče, Gledališče Glej

I. skupina - gib
Režiserka: Tjaša Črnigoj
Koreografinja: Kaja Janjić
Dramaturgija: Tomaž Toporišič (SMG)
Nastopajo: Rok Kravanja, Marko Mlačnik (SMG), Damjana Černe (SMG), Stane Tomazin (SMG)

II. skupina - video
Režiserka: Zala Sajko
Vizualistka: Pila Rusjan
Dramaturgija: Sandi Jesenik
Nastopajo: Nataša Keser, Robert Prebil (SMG), Draga Potočnjak (SMG), Daša Doberšek (SMG)

III. skupina - glasba
Režiser: Matjaž Pograjc (SMG)
Dramaturgija: Nina Šorak 
Glasba: Katarina Rešek
Nastopajo: Benjamin Krnetić, Blaž Šef (SMG), Janja Majzelj (SMG), Ivan Rupnik (SMG)

Foto galerija

Kritike

"Trojka ni ena, trojke so tri

Letošnji 9. festival Prelet je sklenil celovečerni dogodek, poimenovan Trojka, ki je v skupni projekt v duhu ustvarjalnega eksperimenta zvabil člane ansambla Slovenskega mladinskega gledališča in ustvarjalce Gledališča Glej. Pred leti sta si obe gledališči prav vsled sorodnih umetniških načel podali roke in se združili v kovanju festivalskega programa. Bila je gesta, ki je do neke mere upravičevala združitev dveh »alternativnih gledališč«, čeprav je bilo jasno, da je eno od njih že zdavnaj, očitno in zavestno pokleknilo pod imperativi popularizacije. Toda Slovensko mladinsko gledališče se zdaj nahaja v procesu zaganjanja nove strukture delovanja in mišljenja, zato ni nobenega dvoma, da je bil projekt Trojka neke vrste »miniaturna« poteza in namig na njegove bodoče programske tendence.

Koprodukcijski projekt Trojka – brez sugeriranega »političnega« prizvoka pač ne gre – je izhajal iz koncepta petdnevnega oblikovanja kratkih miniaturk. Toda bolj kot izziv s skopo odmerjenim časom za ustvarjalni proces je bržkone poglavitni izziv predstavljala kompozicija posameznih skupin. Šlo je za načrtno miksanje različnih igralskih in generacijskih statusov; v zasedbah so bila premišljeno odmerjena razmerja med stalno zaposlenimi in samozaposleni igralci ter režiserji, med prekaljenimi mački in mladimi perspektivci. Tako kot sam festival si je tudi projekt Trojka za vsebinski navdih vzel motiv'meje', udeleženci pa so se lahko pred samim pričetkom pospešenega, kratkotrajnega študija nezavezujoče inspirirali na treh predavanjih na temo mej, ki so jih pripravili Mojca Zvezdana Dernovšek, Ervin Hladnik Milharčič in Janez Janša.

Posameznim trojkam je sicer bilo vnaprej določeno žanrsko gibalo, znotraj njega pa so lahko zasedbe svojo končno prezentacijo zasnovale po lastni volji oziroma po volji kratkega časa in nepredvidljive skupinske dinamike. Prva skupina v sestavi Matjaž Pograjc, Nina Šorak, Katarina Rešek, Benjamin Krnetić, Ivan Rupnik, Blaž Šef in Janja Majzelj je izhajala iz zvoka, svoj nastop so demonstrirali v formatu jam sessiona, v njem ni manjkalo avtorskih besedil, Brechtovih songov in v času študija spisanih poem, ki so vsebinsko zavibrirale v duhu preslikave aktualnih družbeno-političnih dogajanj. Nastop bi lahko opredelili kot glasbeni koncert, ki ni skrival ranljivosti improvizacije, različnim glasbenim žanrom (prednjačil je rap) pa je brez pretiranih ambicij pridodajal drobne, a zgovorne performativne znake.

Sledila je trojka z gibom (Tjaša Črnigoj, Kaja Janjić, Tomaž Toporišič, Rok Kravanja, Marko Mlačnik, Damjana Černe in Stane Tomazin), ki je bila od vseh treh nastopov še najbolj razrahljana v formi, kot nekakšna gibalna krpanka prostih asociacij, krivuljasti tok s številnimi hipnimi sekvencami. Po drugi strani pa je bila tako rekoč edina, ki je nastopajoče združila v zvezano, medsebojno organsko odvisno koreografijo (ostali dve trojki sta bili ali logično sosledni ali fragmentarno razmetani), s čimer se je vsekakor ponovno pokazalo dejstvo, da je skupinska improvizacija oziroma kratkotrajni študij v sferi plesa oziroma giba v odnosu do gledalca veliko bolj kompleksen, zahteven in tvegan. Abstraktnost giba in koreografiranje štirih raznolikih telesno-gibalnih govoric ne pozna bližnjic, ki si jih lahko morda »privoščijo« tisti, ki so jim na voljo konkretne besede, podobe, videi ali glasbeni instrumenti.

Tretja, zadnja trojka večera, je stopila v dialog z videom. Zala Sajko, Pila Rusjan, Sandi Jesenik, Robert Prebil, Nataša Keser, Draga Potočnjak in Daša Doberšek so oder razrezali na štiri samostojne točke dogajanja, ki so med seboj vendarle korespondirale, dotaknili pa so se dveh ekstremov mej: intimne in družbene. Prva se je nanašala na mejo med mladostjo in odraslostjo, druga pa na geografske meje, ki so pogosto tudi simbolični preris mentalnih mej. Za točko inspiracije je služila v medijih nedavno objavljena fotografija afriških priseljencev, ki se plazijo prek ograje elitnega golf igrišča. Nekajminutna reportaža iz azila v Sloveniji je izjave azilantke iz Ukrajine postavila ob bok nam, »preskrbljenim« državljanom z varovanim položajem, ki nam morda ni treba v strahu iskati narodne identitete, zato pa marsikatero drugo.

Kot je slikovito nakazal tudi naknaden moderiran pogovor, je projekt Trojka dregnil v mnoga aktualna vprašanja in kritiko programske politike slovenskih – predvsem institucionalnih – gledališč. Pravzaprav se nahajamo v skrajno paradoksalnem stanju, saj so institucije večinoma (zaradi žuganja države) podlegle popolnoma identični shematiki ustvarjanja predstav. Globoko zagozdene v rigiden sistem v povprečju dvomesečnega študijskega procesa postajajo imune na kakršen koli odstopajoč model kreativnih postopkov – ne glede na to, za kako sodobno, kompleksno ali pa preverjeno, klasično besedilo oziroma uprizoritveni princip gre.

Na eni strani z omenjenim dvomesečnim študijem kratijo možnost daljšega, bolj poglobljenega raziskovanja določenega uprizoritvenega materiala; na drugi pa svojim ansamblom krčijo in spodrezujejo sposobnost veščin improvizacije ter možnosti razvoja igralskega profila skozi različne formate izvajalskega izraza. »Ekskurzov v neznane« performativne strategije, ki bi igralčevo telo in um interdisciplinarno navezali tudi na druge žanrske struge, kot so gib, zvok, video in ki bi jih odrešili zgolj dramskih, racionalnih, dramaturško zaključenih okovov, tako rekoč ni.

Svojevrsten problem je seveda tudi zakoreninjena logika, da mora vsak javni nastop zadostiti kriterijem »zaključenega«, izdelanega produkta, namesto da bi bil nek določen (!) odstotek programa namenjen »raziskovalnim treningom«, kjer bi igralec ne glede na matično ustanovo lahko ali celo moral graditi svojo igralsko podobo skozi širše performativne pristope in v skladu s tem zasledoval sodobne trende scenskih praks v kar najvišji možni meri. Z jasnim zavedanjem, da gre za raziskavo oziroma work in progress, bi se eliminiral pritisk pričakovanja – tako izvajalcev kot gledalcev. Šlo bi za obojestransko izobraževanje v najbolj žlahtnem pomenu." - Zala Dobovšek, Radio Študent, 3. junij 2015

"Koprodukcije Trojka: meja med procesom in produktom

Glasba je bila – pričakovano –v prvem planu tudi pri predstavitvi ustvarjalne skupine z delovnim imenomGlasba, ki je v okviru festivalskega projekta Koprodukcije Trojka na temo meja nekaj dni pripravljala uprizoritev v režiji Matjaža Pograjca, ob dramaturgiji Nine Šorak, uglasbitvi Katarine Rešek in igri (petju) Benjamina Krnetiča, Janje Majzelj, Blaža Šefa in Ivana Rupnika. Skupina je izhodiščno problematiko meje uprizorila skozi pevski narativ pretežno morbidnih situacij, kar je samo po sebi dovolj zanimivo, da pritegne pozornost, a ker je tovrstno poigravanje s partikularnostmi tvegano početje, je bilo razumeti in začutiti, da smo prej priče neke samorefleksije kot pa enakovredni udeleženci scenskega dogodka. Manjkal je namreč jasneje opredeljen odnos izvajalcev do občinstva, saj smo se ob ogledu in predvsem poslušanju več krat spraševali, koga skupina v resnici naslavlja in kaj kot občinstvo pri tem (lahko) dobimo. Podobno kot v prejšnjem primeru bi bila tudi ta predstava zlahka umeščena na neki drugi, manj izrazito gledališki oder, denimo v nočni klub, kar po svoje postavlja pod vprašaj siceršnje ustaljene meje teatra – o čemer pa bomo spregovorili v nadaljevanju.

Drugo skupino, Gib, so sestavljali Tjaša Črnigoj (režija), Tomaž Toporišič (dramaturgija), Kaja Janjić (koreografija) ter Rok Kravanja, Damjana Černe, Marko Mlačnik in Stane Tomazin (igra). Iste problematike so se lotili predvsem z vzpostavitvijo prostorskih koordinat, odnosov in situacij med telesi in predmeti na odru. Opazna je bila visoka stopnja interakcije med izvajalci in izvajalko, s katero je bila presežena in nadgrajena za tovrstni način dela (kratkega treninga) sicer precej običajna postavitev relativno samostojnih prizorov, ki potem v času prezentacije med seboj le občasno komunicirajo. Gledališki esej, večinoma očiščen odvečnih elementov, je nedvomno učinkoval v svoji nameri, da bi na fizično čustven, humoren in inteligenten način pokazal na problematiko meje, ki se pogosto vzpostavlja pri preizpraševanju, izražanju in umeščanju lastne seksualnosti v običajno/pretežno heteronormativnem okolju.

Skupina Video je Trojkino prizadevanje zaokrožila z raziskavo vprašanja meje, ki je potekala na dveh sopostavljenih ravneh: živi izvedbi Nataše Keser, Drage Potočnjak, Roberta Prebila in Daše Dobršek in hkratnem predvajanju videointervjuja, ki je bil posnet v azilnem domu, ob dodatni sprotni projekciji velikega plana ene izmed izvajalk. Spodobno izvedena zamisel v režiji Zale Sajko, dramaturgiji Sandija Jesenika in vizualni obdelavi Pile Rusjan ne pusti vtisa abstrahiranega dojemanja teme, čeprav se zdi, da si tega želi in čeprav se problema loteva po več vzporednih tirnicah: poskuša namreč opozoriti na dejstvo »vzporednih usod« – medtem ko nekateri hudo trpijo (npr. azilanti), se drugi dolgočasijo, imajo določene večje ali manjše težave v življenju ali pa se preprosto »imajo dobro«. Zdi se, da se izvajalca in izvajalki ujamejo v ilustrativnem pristopu, ki pade v past pokroviteljstva, multimedijska izvedba pri tem ne prinaša posebne kakovosti niti ne vzpostavlja pomenske nadgradnje zamisli, predvsem pa se odvije na račun potenciala žive izvedbe. Sam videointervju tako izpade še najbolj sporočilni del predstavitve, saj se problematike meje loteva pri njenem izvoru in nam jo prenaša v skoraj neposredni obliki. Tam sopostavitev elementov učinkuje, saj najprej poslušamo odgovore migrantke iz Ukrajine, nato na ista vprašanja odgovarja še upraviteljica azilnega doma; preprosta intervencija tako razkrije absurdne razlike in podobnosti med »domačinko« na varnem in »tujko« v negotovem položaju, s čimer lepo ujame segregacijsko bistvo (državne) meje, ki jo utrjuje sedanji azilni režim.

Koncept Koprodukcij Trojka se sicer naslanja na dobre izkušnje Glejevih miniaturk; ob dobrodošlem odpiranju izzivov sodelovanja med članicami/člani ansambla Mladinskega in samostojnimi ustvarjalkami/ustvarjalci, ki so v preteklosti že sodelovale/sodelovali z Glejem, se je eksperiment izkazal za zelo smiselnega tudi z vidika omogočanja ustvarjalnega procesa onstran običajne zapovedi produkcije v nekih vnaprej zadanih okvirih. Razmejitev na tri zadane izrazne govorice (glasba, gib, video) naj bi, po besedah umetniškega vodje Gleja Marka Bratuša, prispevala h globljemu uvidu v možnosti, ki jih te ponujajo, »obenem pa ustvarjalce prisili, da se spoprimejo z enim področjem, ki naj ne bi bilo njihovo najmočnejše, in tako delujejo nekoliko zunaj svoje 'cone ugodja'«. Koliko je ta eksperiment uspel, najbolje vedo njegovi udeleženci in udeleženke.

V pogovoru, ki je sledil uprizoritvam treh »miniaturk«, se je odprla zanimiva debata o pomenu vadbenega oziroma ustvarjalnega procesa, ki je pogosto žrtev čedalje večjega diktata produkcije. Proces priprave predstave se tako krajša, ker »kulturna politika« narekuje hiperprodukcijo. Ob tem je dobro razlikovati med zapovedjo umetniškega dela kot izdelka, ki je del prevladujočega produkcijskega načina oziroma kulturne industrije, in potrebo po predstavitvi, ki je pristna potreba vsakega scenskega dejanja – umetniško delo je nazadnje natanko tisto, kar v nekem trenutku kažeš občinstvu. Niti »kulturna politika«, ki deli, razmejuje in upravlja znotraj obstoječega sistema neenakosti, ni vsemogoča, saj pravzaprav bolj ali manj poznamo možnosti samoorganizacije, čeprav je njen potencial premalo izrabljen. Tako vprašanje sprotnega odpiranja ustvarjalnega procesa na ogled občinstvu pravzaprav odpira globlja vprašanja gledališča kot institucije, ki je del obstoječega produkcijskega modela, hkrati pa lahko relativizira pomen predstavitve (kot produkta, a tudi kot časovno in prostorsko zamejenega koncepta). Vprašanje »proces vs. produkt« je tako eno ključnih vprašanj, ki se je (nehote) umestilo v željo organizatorjev festivala Prelet po preizpraševanju (teme) »meje«." - Nenad Jelesijević, iz Poskusi preletov čez meje (gledališča), MMC RTV Slovenija, 3. junij 2015

Gregorčičeva 3
1000 Ljubljana

+386 1 421 9240
info@glej.si

Rezervacije:
rezervacije@glej.si

Če želite biti obveščeni o dogajanju v Gledališču Glej,
se prijavite na Glejevo e-poštno listo.

E-pošta: