Po motivih Petra Handkeja Varovanec hoče biti varuh Režiser: Iztok Tory Nastopata: Niko Goršič, Blaž Šef Dramaturgija: Kaja Balog Glasba v živo: Jure Tori Avtorja glasbe: Jure Tori, Jani Golob Ozvočenje: Silvo Zupančič Oblikovanje in izdelava osnovnih mask: Zoran Srdić Janežič Dreser sove: Vili Petaci Oblikovanje svetlobe in tehnično vodstvo: Martin Lovšin Fotografija: Živa Tory Pomoč pri izvedbi projekta: Urša Vidic Izvršna producentka: Anja Pirnat Produkcija: Gledališče Glej Zahvala: Slavica Janošević, Slovensko mladinsko gledališče, Društvo laufarija Cerkno, Vladimir Janc
Handkejeva igra Varovanec hoče biti varuh je bila v režiji Iztoka Toryja v (takrat še) Eksperimentalnem gledališču Glej uprizorjena že leta 1972. Režiser se je po skoraj 45 letih znova loteva in s tem obeležuje tudi Glejevo 45 letnico. Ne gre za rekonstrukcijo tedanje uprizoritve, temveč za novo uprizoritev, čeprav se kančku rekonstrukcije zagotovo ni moč upreti.
Varovanec hoče biti varuh je igra brez besed. Vsekakor posebnost med Handkejevimi gledališkimi deli, ki jo napisal leta 1969 po študentskih demonstracijah v Evropi in drugih političnih premikih. In osebnih travmah s svojim očimom. V dvanajstih prizorih Varuh in Varovanec preigravata variacije na temo vzgoje in moči. Jezikovne znake zamenjajo kinezični in vizualni znaki, pomembno vlogo igrata ritem in zvok. Dogajanje je postavljeno v podeželsko okolje, v katerem Varuh Varovanca uči, ga vzgaja, mu kaže, kaj in kako je treba, ga trenira in disciplinira, Varovanec pa se mu na takšen ali drugačen način upira. Odnos nadrejenosti in podrejenosti se v vsakem prizoru posebej, v najbolj vsakdanjih situacijah – prav po Barthesovo – na novo konstruira, nastaja, se šele vzpostavlja. Odnos med Varuhom in Varovancem je jasen, vendar ni samoumeven – ni nekaj naravnega, temveč je plod delovanja odnosa človek-človek.
Iztok Tory. Leta 1968 je v Viteški dvorani Ljubljanskega festivala zrežiral prvi slovenski gledališki happening – v počastitev Tedna otroka. Leta 1970 je v Eksperimentalnem gledališču Glej zrežiral prvo predstavo novoustanovljenega gledališča – Kasparja Petra Handkeja. Iztok Tory, ki je bil pozneje zaposlen na RTV Sloveniji, je v Gleju ustvaril pomemben cikel predstav (Kaspar (1970) in Varovanec hoče biti varuh (1972) na besedili Petra Handkeja, Živelo življenje! Luka de Pavla Lužana (1974) in Potepuhe Jureta Obrškega oz. Zorana Hočevarja (1976)). |