Predstave

Premiera

7. Maj 2015 ob 20:00h

Gledališče Glej

Avtorski projekt po motivih romana Novo mesto Mirana Jarca 
Adaptacija besedila: Mare Bulc, Grega Zorc, Andreja Kopač, Miha Blažič - N' Toko, Jaka Berger, Jana Menger, Damir Leventić
Režija: Mare Bulc
Nastopajo: Mare Bulc, Grega Zorc, Andreja Kopač, Miha Blažič - N' Toko, Jaka Berger, Jana Menger, Damir Leventić
Scenografija: Damir Leventić
Glasba: Miha Blažič - N' Toko, Jaka Berger
Svetovalka za gib: Jana Menger
Svetovalec za igro: Grega Zorc
Oblikovanje in vodenje zvoka: Jure Vlahovič
Asistent zvoka: Martin Lovšin
Montaža videa: Špela Škulj
Oblikovanje in vodenje luči Gledališče Glej: Grega Mohorčič
Asistent oblikovanja luči Gledališče Glej: Krišjānis Elviks
Oblikovanje tiskovin: Gašper Brezovar
Vodenje luči APT: Simon Žižek, Srečko Malovič
Fotografija: Borut Peterlin, Sunčan Stone
Maska: Mateja Bajda
Garderoba: Nataša Recer
Inspicienti: Andrej Berger, Mitja Sočič, Matej Korbar
Vodja projekta APT: Andrej Berger
Vodja produkcije Gledališče Glej: Inga Remeta
Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in Gledališče Glej

V predstavi so uporabljeni inserti iz filma Veter v mreži Filipa Robarja Dorina.

Zahvala: Filip Robar Dorin, Theremidi orchestra, Makis Makana, Matjaž Berger

"Miran Jarc v romanu Novo mesto, ki se godi v času prve svetovne vojne, opisuje sebe in svoje umetniške sodobnike: kako preživljajo mladost, se zaljubljajo, pišejo, debatirajo. V istem obdobju na drugem koncu sveta Marcel Duchamp spremeni zgodovino umetnosti z vpeljavo readymada. Sto let kasneje so v predstavi Novo mesto – Readymade združeni različni novomeški in drugi gledališki umetniki. Tako kot v Jarčevem romanu Novo mesto gre v uprizoritvi za dialog med sodobniki; za oplajanje in navzkrižno učenje med umetniki različnih profilov. Vsi udeleženci v procesu so nastopajoči v predstavi, skupaj ujeti v vzkliku: »Če je umetnost, je umetnost za vse!«" - Mare Bulc

"Zdi se mi sijajno, da imenujemo novomeško pomlad dogajanje nekega zgodnje jesenskega dne. Skratka, da gre za obrat »naravne« logike. Kaj je zares družilo med seboj skrajno različne udeležence tega dogajanja? /.../ Kljub prevratnemu razpoloženju nekaterih udeležencev ta kot celota nikakor ni učinkovala »avantgardistično«. Vsaj ne, če zadevo merimo z nekimi merili, ki niso ozko lokalna. In bolj kot prelom s tradicijo, je bila poudarjena kontinuiteta; Rihard Jakopič je nastopil kot neke vrste mentor. Razstava je res ziritirala Ivana Tavčarja, drugače pa so jo predstavniki etablirane meščanske kulture sprejeli naklonjeno. /.../ Razstavo mladih novomeških umetnikov si je prišel ogledat tudi ljubljanski knezoškof Jeglič, ki je bil znan po takih akcijah, kot sta bila sežiganje Cankarjevih pesmi in protest zaradi gole Muze na Prešernovem spomeniku v Ljubljani. No, in ko so mladeniči videli, da prihaja Jeglič, so pred njim tekli v razstavišče, da so s stene pravočasno sneli nek ženski akt, da knezoškof ne bi doživel dušnih bolečin." - Miklavž Komelj

"Kaj je sploh življenje? Ali res samo borba za mirno ležišče, za bogato kosilo? Samo to. Samo to. Vojna je dejstvo. Ne moreš preko. Kakor zavest, da je treba nekoč umreti. Umreti boš moral, to je ukaz višje volje. Zato ne misliš na smrt. Pa vojna? Po čigave volje ukazu? Ne razumem ničesar več. Moj bog, o čem zdaj pišejo dnevniki. Vojna poročila in prehrana. Pišejo o pretečenem pomanjkanju moke, krompirja, premoga. Svarijo, opozarjajo. Varčujte do skrajnosti! Preko zime bo zmanjkalo vseh živil. Štedite, štedite. Dan na dan isto. Doma, v šoli in na cesti. Vse drugo smo pozabili. Kmetje so začeli skrivati moko. Bojimo se, da bodo cene živilom tako poskočile, da ne bo več mogoče nakupiti blaga. Mesečne plače že daleč več ne zadoščajo. Čudno je v meni. Občutek imam, da je vsako delo, ki ne donaša neposrednih gmotnih koristi, igračkanje. Zdaj se ne smemo več igrati./.../ Delati samo to, kar je koristno. /.../ Samo golo življenje je važno. Kruh, kruh. Kadar boš žejen, lačen, premražen, se ne boš tešil z literaturo. Čemu tedaj lepe knjige? Čemu neki postavljajo spomenike sanjskim tvorcem? Postavite spomenike mlinarju in žitnemu trgovcu!" - Miran Jarc

"Anton Podbevšek je v dolgem obdobju molka zbral skladovnice knjig, v katere je nenehno vstavljal lističe z izpiski in izrezke iz vseh mogočih časopisov. Ko je umrl, je bil antikvariat poln teh knjig, iz katerih so padali lističi. Kakšni lističi bodo padali za nami, kaj bo na njih? »Skupaj pišemo še eno uspešno novomeško zgodbo.«" - Andreja Kopač

"Umetnost je ali plagiat ali revolucija." - Marcel Duchamp

Generalna pokroviteljica APT-a: Krka, d. d., Novo mesto

Foto galerija

Video

Novo mesto - Readymade from Gledališče Glej on Vimeo.

Kritike

"Le delno "še ena uspešna novomeška zgodba"

Ob letošnji 650-letnici Novega mesta tudi tamkajšnji Anton Podbevšek Teater svoj program snuje v znamenju obeleževanja jubileja kraja oziroma njegovih pomembnih posameznikov. Najnovejša uprizoritev, ki je nastala v koprodukciji z Gledališčem Glej, pa Novega mesta nima v naslovu le s tega priložnostnega vidika, temveč predvsem zato, ker si projekt za izhodišče vzame roman, ki ga je Miran Jarc preprosto naslovil z imenom kraja. Vendar Novo mesto – readymade nikakor ni uprizoritev omenjene literarne osnove; do besedila, ki podaja podobo generacije, zaznamovane s prvo svetovno vojno in dejavne v nastajanju umetniško novega, pristopa ekipa sedmih ustvarjalcev avtorsko: priredbo dela prepoznavno avtobiografskih potez oblikuje z lastnimi avtobiografskimi vnosi, s komentiranjem do njega zavzema distanco, v pogledu nanj z današnje perspektive pa si obenem prizadeva izoblikovati sliko trenutka, ki ga ekipa v vlogi nekakšne generacije tega časa živi.

Režiser Mare Bulc je v besedilnem izhodišču iskanja, ki je skupno mladostniškemu krogu romana, a ubira različne individualne smeri, ugledal podlago za udejanjenje zamisli, da identitete predstavnikov novomeškega mladega rodu prevzemajo nosilci različnih funkcij pri skupnem ustvarjanju projekta. Tako je med izvajalci tudi sam režiser, ob njem igralec Grega Zorc, dramaturginja Andreja Kopač, glasbenika Miha Blažič - N'toko in Jaka Berger, koreografinja Jana Menger ter scenograf Damir Leventić. K temu naj bi svoje prispevalo dejstvo, da jih je več kot polovica Novomeščanov, medtem ko naj bi šlo pri tokratnem »dialogu med sodobniki«, kot v gledališkem listu zapiše Bulc, »za oplajanje in navzkrižno učenje med umetniki različnih profilov«. No, podobno kot se novomeška provenienca pokaže kot dokaj arbitraren dejavnik, se zastavek srečevanja pogledov ne manifestira ravno v obliki temeljite konkretizacije; tu je denimo niz različnih predlogov za sliko na ekranu, nekaj je soočanja mnenj, pa razlik v pristopih, a da bi v prikazu, ki daje večkrat videz navadne kavarniške debate (pa ne zaradi polnih kozarcev, s katerimi izvajalci prikorakajo na oder), lahko ugledali ploden medsebojni stik, je težko reči. Pa naj ima celota še tako značaj nekakšnega ustvarjalnega procesa.

Bulčev dodatek k naslovu, readymade, povezuje Jarčev čas z Duchampovim, a ga prav lahko beremo tudi kot pojasnilo formalne plati projekta. V tem izraženi poudarek o režiserjevem siceršnjem interesu za napake in zdrse pa se naposled zazdi kot nekakšna obramba ustvarjenega. To se v svoji izpeljavi namreč kaže v prepletanju materiala, ki se po eni strani spogleduje z nekaterimi preverjenimi umetniškimi postopki, po drugi se ustavi pri zgolj grobih zamislih, vse skupaj pa odraža pomanjkljivo trdnost v vsebinskem in oblikovnem vodenju celote. Kajti čeprav so na primer razlike v podajanju že vključene v sestavo izvajalcev – razen Zorca, ki spretno prehaja med posameznimi ravnmi predstave in je posebej duhovit v anekdotičnem pripovedovanju, vsi drugi niso igralci –, pa odsotnost naboja v posredovanju nekaterih (avtobiografskih) zgodb vendarle deluje kot vidik, na katerem bi kazalo (bolj) graditi.

Novo mesto – readymade je tako predstava dokaj statične narave, ki akterje zajame v fotografski posnetek, razstavni eksponat pred ozaljšanim ozadjem; ta podoba (tudi z napisom na ekranu) podaja čas novomeške pomladi, s spremljajočim (nemim) predvajanjem košarkarske tekme pa, kot nam je razloženo kasneje, vključi še en novomeški dosežek. Novo mesto je predstavi tako izhodišče, njegova uspešnost refren; vmes si prizadeva vnesti marsikaj, tudi današnjo sliko umetnikov, ki izpadajo iz preživetvenega kolesja. A če naj bi bila (samo)ironija vodilo, se to v svoji odrski uresničitvi prej ko ne izkaže kot redkost."
- Ana Perne, Dnevnik, 11. maj 2015


"Novo mesto - Readymade

Projekt Novo mesto – Readymade spremlja citat Marcela Duchampa »Umetnost je ali plagiat ali revolucija«. Avtorji uprizoritve to misel razrežejo, jo po lastni volji ponovno sestavijo in reinterpretirajo v skladu z današnjim časom. Revolucija se nahaja v zgodovinskem obdobju in umetniških akterjih, iz katerih črpajo osrednji navdih, plagiatorstvo pa pravzaprav povsem pomirjeno in avtoironično pripišejo sebi. Seveda ne gre mimo tega, da oba pojma spotoma lucidno spreobračajo, relativizirajo, povzdigujejo in zasmehujejo.

Projekt Novo mesto – Readymade se inspirira z romanom Novo mesto Mirana Jarca, v katerem pripoved poganja mrakobno zadušljiv čas 1. svetovne vojne, a tudi ustvarjalna sla, ki se napaja skozi debatne eksplozije Jarčevih umetniških sodobnikov. A toliko, kolikor uprizoritev črpa iz preteklosti, toliko sprotno in s polno zavestjo zrcali sedanjost. Ideološki konflikti, ignoranca med umetniško in intelektualno srenjo ter malomeščansko zadrtostjo, ki obrobljajo življenja vključenih literarnih junakov, so še vedno klasifikacija današnje družbe. Toda v Jarčevih izpovedih se razpenja ne le kritičen uvid sveta in razočaranje nad njim, pač pa tudi sanjavost, hrepenenje, svetovljanskost.

Jarc se v svojem literarnem delu med drugim poigrava s prikrojevanjem identitete – resnične osebe so v romanu preimenovane –, kar pograbijo tudi avtorji uprizoritve, ki nenehno prelamljajo svoj zasebni, poklicni, odrski in fiktivni položaj. Mare Bulc, Grega Zorc, Andreja Kopač, Miha Blažič – N' Toko, Jaka Berger, Jana Menger in Damir Leventić v uprizoritvi, ki je nastala kot koprodukcija Gledališča Glej in Anton Podbevšek Teatra, fizično in simbolno zasedejo pojem kolektiva. Osvetlijo ga z vidika preteklosti, pri čemer se referirajo na akterje Novomeške pomladi, hkrati pa je kolektivnost vpisana v naravo njihovega dotičnega sodelovanja.

Vsi se namreč podpisujejo pod adaptacijo besedila, ki ga skupaj tudi uprizorijo, like Mirana Jarca, Antona Podbevška, Boga Teplyja, Antona Puca, Edvina Šerka in Kaminskyega pa pred nas naslikajo nepretenciozno, mestoma cinično, prej skozi hudomušni recital kot pa resnobno interpretacijo. Pri tem jih režijsko usmerja Mare Bulc, medtem ko ostali v skladu s svojim poklicnim poslanstvom projektu priskrbijo dramaturške, gibalne, glasbene in scenografske donose.

Poglavitna niansa readymadea je seveda prav v oblikovanju zasedbe, kjer se nihče ne pretvarja niti ne trudi, da bi v tokratni namen bil igralec, pač pa sebe vnaša v uprizoritev v zasebni noti oziroma v vsej svoji »neigralskosti«. Z izjemo Grege Zorca, ki ga na tem mestu kritike poudarjeno omenjamo. Izvajalci so postrojeni kot stabilna odrska formacija, njihovi premiki so minimalni, v svoji statičnosti učinkujejo kot nekakšna zvočna razglednica. Ta pa – četudi v mizansceni minimalno premična – premetava na nivoju vsebine, časa, verbalne razgibanosti in dinamike v preigravanju sodobnih perfomativnih metod, do katerih zasedba goji odmerjeno ironijo, ki pa lahko zraste zgolj skozi njihovo dobro poznavanje.

Nenehno dogajalno preklapljanje zasnuje skokovito dramaturgijo, mešajo se sekvence izvirnega besedila iz romana, izrisujejo se zasebni profili izvajalcev, padajo nepozabne anekdote prvih izkušenj z gledališčem in krešejo se mnenja o razumevanju pričujočega romana. Konstruirana improvizacija besed in zvoka, ki spominja na tisto iz Bulčeve Gremo vsi!, je pravzaprav eliksir predstave, saj se zdi, da z vnosom humorja, distance v nastopu, sarkastičnih domislic in na videz lahkotno izvedbo izvajalci Jarčevemu romanu postavijo kontrapunkt v interpretaciji, kar pomeni, da poantiranja romana še zdaleč ne želijo definirati, prej lahko predstavo razumemo kot svojevrsten »dražilnik« za njegovo prebiranje (v kolikor to še ni bilo realizirano).

Novo mesto – Readymade je poklon revolucionarni umetnosti in obenem njena parodija, v kateri se še enkrat izkaže, da je prestop iz poveličevanja v patetiko lahko nenadzorovano nenaden, meja med genialnostjo in blefom v umetnosti pa pogosto nerazločljiva. Seveda je njihovo vodilo »Skupaj pišemo še eno uspešno novomeško zgodbo« iskrivi cinizem, s katerim opominjajo na pomembno vlogo novomeške avantgarde, a se hkrati predvsem zahvaljujejo Duchampu: zaradi njega so vsi oni potencialne umetnine, vsaka njihova življenjska izkušnja prvovrstna drama, vsak performer Miran Jarc in prek videa predvajana tekma košarkarskega kluba Novo mesto scenografski »vdor realnega«."
- Zala Dobovšek, Radio Študent, 11. maj 2015


"Novo mesto — Readymade (avtorski projekt po motivih romana Novo mesto Mirana Jarca)

Predstava Novo mesto – Readymade ni duchampovski readymade, je pa uspešen poskus (radikalnega) premisleka možnosti (gledališke) umetnosti.

Leta 1917 Marcel Duchamp kot umetniški predmet razstavi pisoar. V vrtincu avantgardnih gibanj — in prve svetovne vojne — skuša na novo definirati umetnost: umetniški status lahko pridobi vsak objekt s tem, ko nosi podpis umetniškega delavca in je postavljen v muzej ali galerijo. Pa vendar, to je lahko delovna definicija, s katero nima težav niti meščanska kritika. Ta občuti nelagodje ob vsakokratnem poskusu umetnosti, da bi v svoji praksi dosledno izpeljala posledice avantgardnih dognanj in s tem premislila mesto svojega izrekanja. S tem bi si odvzela specifičen status, ki si ga je pridobila v moderni družbi.

Predstava Novo mesto — Readymade ni duchampovski readymade, je pa uspešen poskus (radikalnega) premisleka možnosti (gledališke) umetnosti. Uprizoritev temelji na motivih romana Novo mesto, v katerem Miran Jarc portretira mlade novomeške umetnike, Duchampove sodobnike z začetka 20. stoletja. Dialogi na odru se odvijejo med Antonom Podbevškom, Miranom Jarcem in drugimi udeleženci tako imenovane novomeške pomladi. Kot da pozirajo fotografu (in nazdravljajo Zgodovini!), je v prvi vrsti sede in v drugi stoje razporejenih sedem igralk in igralcev, ki tako vztrajajo skoraj celotno predstavo. Čeprav se morda sprva zazdi, da se v pogovorih izrisujejo portreti duševnih krajin mladih umetnikov, je predstava naravnana precej bolj progresivno. Kot kontrapunkt na romaneskno motiviko vsebuje uprizoritev številne cezure, v katerih se udeleženci otresejo fikcije in mislijo svojo lastno prakso — (povečini) novomeški umetniki vodijo dialog o procesu nastajanja predstave in o svojem siceršnjem delu.

Dosledno izpeljane menjave registrov med fikcijsko motiviko Jarčevega romana in pogovorom umetniških delavcev in delavk o njihovi praksi organizirajo presenetljivo ritmičnost predstave. Ta se ob vsakem izstopu iz iluzije hkrati lomi, a ohranja svoj tek. V središču tega teka je postavljeno vprašanje, dobro znano tudi zgodovinskim avantgardam — kakšno mesto v družbeni celoti pripada umetnosti? Po ogledu je občinstvu jasno, da je umetniško uprizarjanje prav tako proizvajanje kot katerokoli drugo delo in da vprašanje o avtonomiji ali angažiranosti umetnosti temelji na napačni predpostavki, saj si svojega položaja v družbi ne more izbirati sama, temveč vedno že zaseda določeno mesto v njej; nikakor pa ni nad njo ali onkraj nje.

Da je uprizoritvena umetniška praksa rezultat delovnega procesa, nam potrdijo tudi nastopajoči, ki se v kratkih replikah predstavljajo s svojimi poklici. Na odru so predstavniki vseh strok, ki jih za gledališko predstavo potrebujemo. Med njimi sta glasbenika, igralec, dramaturginja, plesalka, scenograf in režiser. Skupaj uspejo narediti projekt, ki je zmožen premisliti pogoje umetniške proizvodnje.

V Gleju si lahko v tem času ogledamo eno boljših predstav na domačih odrih. Ta ni narejena po meri konservativnega občinstva, čakajočega estetskega užitka, temuGlej nikdar ni bil namenjen. Za tiste pa, ki jim vladajoči ideološki obrazci, ki se reproducirajo v večjih umetniških ustanovah, niso blizu, je ogled predstave takorekoč obvezen."
- Blaž Gselman, Koridor - križišča umetnosti, 15. maj 2015

"Novo mesto – Readymade: nova mesta

Novo mesto – Readymade je lucidno zasnovan gledališki eksperiment v režiji Mareta Bulca, ki se loteva gotovo zahtevne problematike novomeške pomladi. Izhajajoč iz preučenih zgodovinskih dejstev, skupina sedmih nastopajočih ustvarjalcev in ustvarjalk – Jaka Berger, Miha Blažič (N'Toko), Mare Bulc, Andreja Kopač, Damir Leventić, Jana Menger in Grega Zorc – postopoma sestavlja kolažno sliko lokalnega »avantgardnega pojava«, ki se ga loteva kritično in razmišljajoče. V scensko podobo pri tem dejavno umešča zajetno količino osebnih vložkov akterjev in akterk; njihove osebne predstavitve (»jaz sem dramaturginja, plesalka, režiser, glasbenik, igralec ...«), refleksije in debata, ki jo sprožijo zgradijo močno dekonstrukcijsko naravnano plat predstave. Predstava je tako – morda celo bolj kot analiza in igriva sinteza fragmentov o novomeški pomladi – igra o gledališki igri, nekakšen poskus premika iz gledališča kot projekcijskega zaslona h gledališču kot živemu dogodku. K temu prispeva sproščen odnos do prostorske postavitve odrskega dogajanja: umeščeno je namreč v preprost kičasti okvir (za scenografijo je poskrbel Leventić), ki skupaj z večinoma frontalno pozicioniranimi protagonistkama in protagonisti ustvari vzdušje zgovornega tihožitja, okronanega s televizijskim zaslonom, na katerem ves časpoteka košarkarska tekma (klub Krka pač lepo asociira na sodobno Novo mesto, iz katerega sicer prihaja večina nastopajočih).

Statičnost te postavitve uspešno kvari (in hkrati poudarja) zanimiva koreografija, ki temelji na poigravanju s pozami (iztegnjene roke) in predmeti (kozarci, vrečke z moko). Ključna je dinamika, ustvarjena med »plesom« (verižno podajanje predmetov, občasna menjava sicer fiksnih položajev nastopajočih) in govorjenjem. Čeprav je roman Mirana Jarca Novo mesto, ki je uporabljen kot idejna in dramaturška podlaga predstave (besedilo so adaptirali vsi nastopajoči), po Zorčevih besedah veliko bolj ustrezen za individualno branje kot pa »za glasno branje v predstavi«, se vendarle izkaže za dobro izhodišče odrske debate »v živo«, iz katere izvemo tudi drugo plat zgodbe (ali zgodovine) novomeškega avantgardnega trenutka. Ta je pravzaprav videti vprašljiv z vidika zgodovinarske interpretacije, iz katere izhaja nekakšna mitizacija, ki (po vsej verjetnosti) nima veliko opravka z resnično revolucionarnim ustvarjalnim potencialom, kot bi morda želeli verjeti.

Tako problematizirana (sicer tako prevladujoča) konservativna razsežnost zgodovinjenja umetnosti se lepo poda k depresivnemu ozračju, ki se s provincialnih ulic zgrne na oder: ljudje, hiše in ulice so »mrak«; stara umetniška (literarna, gledališka) kritika zatiranja oziroma konceptov krize in vojne pa velja tudi danes. Zanimiva zvočna govorica, ki jo ustvarjajo tudi sami akterji predstave (glasbo sta pripravila N'Toko in Berger, zvok pa je oblikoval Jure Vlahovič), prispeva k zasuku omenjenega depresivnega konteksta v produktivno smer, k afirmaciji (vsaj) samorefleksije, s formalnega vidika pa k celostnemu vtisu o predstavi kot navideznem delu-v-nastajanju. Odmerki improvizacije so v njem razporejeni tako, da puščajo dovolj prostora za grajenje kompleksnejših miselnih nastavkov med ogledom, hkrati pa se komad večinoma izogne edukativnim prijemom, kar prispeva k nemotenemu razvoj scenske situacije v dovolj odprte smeri. Relativizacija vloge režiserja je pri tem več kot dobrodošlo poigravanje s tradicionalnim produkcijskim modelom; medtem ostaja dvom o sporočilnosti naslova predstave odprt, saj se zdi, da dodani pojemreadymade – v kontekstu videnega – vendarle ne vzpostavi dovolj potentne povezave med izvedbo in istoimensko Duchampovo iznajdbo, ki jo omenja Bulc v svojem besedilu v gledališkem listu in ki časovno sovpada z Jarčevo literarno zgodbo (pa čeprav je najbrž jasno, da gre za aluzijo: mi/ljudje smo Novo mesto). Lahko pa ta pomislek razumemo kot izziv iskanja (simbolike) te izzivalne reči med očitno poudarjenim »človeškim kapitalom« uprizoritve, ki gotovo seže tudi onkraj odra, v neka zanimiva, morda manj znana nova mesta."
- Nenad Jelesijević, iz: Poskusi preletov čez meje (gledališča), MMC RTV Slovenija, 3. junij 2015

Gledališče Glej

 

Gregorčičeva 3
1000 Ljubljana

+386 1 421 9240
info@glej.si

Rezervacije:
rezervacije@glej.si

Če želite biti obveščeni o dogajanju v Gledališču Glej,
se prijavite na Glejevo e-poštno listo.

E-pošta:

© Gledališče Glej, vse pravice pridržane. | Pogoji uporabe | Oblikovanje: EE | Izvedba: GOOJA d.o.o.