Predstave

Premiera

26. Marec 2015 ob 20:00h

Gledališče Glej

Po motivih Joséja L. A. de Santosa Ljubezenske in šaljive slike al fresco
Avtorici koncepta in igralki: Valentina Plaskan, Sara Horžen
Glasbenik: Boštjan Narat
Acting coach: Janez Vajevec
Dramaturg: Andrej Vajevec
Kostumografija: Simon Cirkulan
Scenografija: Martina Jurak
Svetlobno oblikovanje: Špela Škulj
Maska: Anja Luzar
Fotografije in oblikovanje: Luka Prijatelj
Vodja predstave: Nina Smerkol
Produkcija: Valentina Plaskan, Sara Horžen

Dve igralki, tri zgodbe in šest žensk - vsaka od njih na svojem izkustvenem podtalju niha na robu življenjskih norm in pričakovanj, ki jih narekuje družbeno in zavestno sprejeto.

Predstava nas popelje v abotne situacije vsakdana. Prepustimo se intimnemu, celo voajerskemu vpogledu v življenje dveh lahkoživk. Ena je cinično vdana v usodo, druga optimistično stremi za boljšim jutri. V ordinaciji psihoterapevtke smo soočeni s problemi klientke, ki naj bi po Freudovi psihoanalitični teoriji trpela zaradi kastracijskega kompleksa. Znajdemo se v klubu, kjer se ljubica sreča z ženo svojega ljubimca. Priče smo pretkanemu, skorajda makiavelističnemu obračunu. Bodo zmagale laskave besede ali dejanja uničenja?

Sara Horžen in Valentina Plaskan sta igralki, dejavni na širšem polju uprizoritvenih umetnosti. Med drugim sta radijski moderatorki, avtorici radijskih iger, pripovedovalki, govorni interpretki, posojata glas risankam in oglasom, se ukvarjata z gibom, glasom ter svoje veščine in znanja nadgrajujeta na raznovrstnih delavnicah. Sodelovali sta pri raznolikih projektih s priznanimi umetniki in organizacijami.

Valentina in Sara sta karakterje, ki jih v predstavi oživljata, raziskovali s pomočjo metode po Leeju Strasbergu. Ta temelji na življenjskih izkušnjah, ki jih obudimo s čutnim spominom. Pod budnim očesom mentorja igre, t.i. acting coach-a Janeza Vajevca, sta ustvarili raznolike značaje, preko katerih prehajata. Zaokroženost obravnavane vsebine predstavlja tudi glasba, ki odzvanja kot komentar na odnose med liki in služi kot rdeča nit predstave. Glasbo v živo z akustično kitaro ustvarja Boštjan Narat.

Predstava je nastala na podlagi kratkih zgodb Joséja Luisa Alonsa de Santosa z naslovom Ljubezenske in šaljive slike al fresco. Igralki sta za osnovo vzeli tri zgodbe, ki sta jih adaptirali in nadgradili v sočnejšo ter vznemirljivejšo obliko.

Raziskovalno ozadje predstave

Ko šest protagonistk iztiri iz premice domu prijaznega produkta, se pojavi dvom v kolektivno sprejemljivo in obče čislano moralo, ki se drži posplošenih slikanj in stereotipiziranj družbenih vlog. Iz točke linearnega se premakne k razpršenemu, neusmerjenemu in nezmožnemu enoznačne kategorizacije. Kategorizacije, ki ločuje dobro od zla, veselo od žalostnega, ki briše meje med tistim, kar je prav, in onim, kar je narobe, med tistim, kar boli, in onim, kar v človeško srce zanese strast in bolečino, med tistim, ki greši, in tem, ki je žrtveno jagnje.

Kompleksnost človeške intime se razkrije v najširšem horizontu možnega. Razpoloženja protagonistk lunatično plimujejo in brezkompromisno razkrinkavajo igre manipulacij. Na razburkanih valovih čustev jadramo vse od temnih brezen in razpok življenja do obupa in brezizhodnosti, na dno družbene lestvice in na vrhove preobilja. To omogoča »privilegij« depresije in histerije, bolezni modernega človeka, živali, ki se v obilici vsega grize v lastni rep.

Soočimo se tudi z vsakdanjo »iskrenostjo«, zavito v sladke nasmehe in objeme »najboljših prijateljic«. Tistih, ki propagirajo same sebe s pretirano »skrbjo za drugega«. S prav takšno, kot jo je vpeljala že inkvizicija: »tvoji duši želimo odrešitve in očiščenja, zato te bomo zažgali za tvoje dobro«. Za besedami se vedno skriva brezno neizrečenega, pristnega čutenja, ki lahko izbruhne kot gejzir in raztrga sivo mreno družbeno sprejemljive slepote.

Predstava temelji na kratkih zgodbah, ki ženske umeščajo v vloge, katerih nosilci bi v nekem konvencionalnem svetu prej bili moški. Ženska naenkrat ni več le mati, ljubica, žena, temveč postane maščevalna Medeja, rabelj, stvarnik, uničevalec. Ozirajoč se na zgodovino so bile ženske večinoma zreducirane na objekte za moške. Povzeto po Simone de Beauvoir, ženska velja kot »Drugi« moškemu, odvzeta ji je pravica do njene lastne subjektivnosti in odgovornosti za njena dejanja. Z eksistencialističnim žargonom: patriarhalna ideologija predstavlja žensko kot imanenco, moškega pa kot transcendenco. Ženske ponotranjijo to vizijo o objektu in tako živijo v nenehnem stanju neavtentičnosti. Ta temeljna predpostavka pa vlada vsem aspektom družbenega, političnega in kulturnega življenja. To lahko izpostavimo kot centralni konflikt v predstavi. Ženski diskurz  se namreč vrti okrog moškega, ženske – še vedno - pustijo moškim, da zanje krojijo vrednostno lestvico, so odvisne od njihove  potrditve.

Clarissa Pinkola Estés, jungovska psihoanalitičarka in pesnica, je v delu Ženske, ki tečejo z volkovi podala podmeno o divji ženski naravi, tisti, ki je v standardnem postopku civilizacije in družbene kultivacije postavljena v službo povsem drugih vrednot in ciljnih usmeritev: »Instinktivna ženska narava je oplenjena, odrinjena in pozidana. Podobno kot divje živali in divjina je deležna najslabšega ravnanja. Ženske so bile skozi vso zgodovino ropane ali požigane, brlogi zravnani z zemljo in naravni cikli prisiljeni v nenaravne ritme, ker je tako ustrezalo drugim.«

Tudi v sodobni družbi se ženske znajdejo v situacijah, ki preizprašujejo njihovo vlogo. Moderne ženske, ki so determinirane z različnimi življenjskimi izkušnjami, z različnim kulturnim in družbenim ozadjem in življenjskim stilom, se še vedno vsakodnevno soočajo z enakimi problemi. Skozi predstavo Ženske na robu odstiramo zavese, ki jih posameznice zagrinjajo pred javnostjo. Prepuščamo se zgodbam, za katere vemo, da obstajajo in da kreirajo življenja posameznic katerekoli družbe, hkrati pa si zatiskamo oči pred njimi in jih v družbi in javnosti ne omenjamo. Izpostavljena so vprašanja o ljubezni, seksu, odnosih, vlogi ženske v družbi in prilagajanju družbenim normam. Ob tem se nam lahko v vsakem trenutku porajajo vprašanja, kdaj je bila prekoračena meja in kdaj situacija postane bizarna. Kje  je meja med bizarnostjo in normalnostjo, kaj sploh je bizarno in kaj je normalno, je rdeča nit celotne predstave.

O igralski metodi

Pristop, ki sta ga igralki izbrali, postavlja v prvi plan igralca. Kaj bi bilo sploh bolj zanimivo od človeškega obraza, ki izdaja čustveni razpon, ki ga človek premore v različnih življenjskih situacijah? Iz česa črpati navdih, če ne iz lastnih izkušenj? Odgovor na ta vprašanja  ponuja metoda Leeja Strasberga, ki izhaja iz sistema Stanislavskega in dognanj Vahtangova. Za Stanislavskega je bistveno, da igralec doživlja vlogo. Doživljanja lika ne moremo nadomestiti z znaki zanj, temveč z doživljanjem samim, ki ga mora igralec kreirati v sebi s pomočjo podoživljanja. Za Vahtangova pa ni dovolj vztrajati na »magičnem če-ju«, kar zadošča za čustveno-miselni proces, vendar v tem primeru igralec prilagaja lik zgolj svojemu značaju. Odgovor je v t.i. »drugi definiciji«, ki nadgrajuje »magični če« tako, da se igralec ne sprašuje: kaj bi storil, če bi bil kralj, temveč kaj mora storiti, da bo ravnal kot kralj? Tokrat mora igralec prestopiti okvir svojega značaja. Prekoračenje okvira lastnega značaja Strasberg poimenuje  ekstenzija. Strasberg je ekstenzivno pisanje Stanislavskega kongenialno skrčil na tako rekoč dvajset vaj, v katerih je zajeta vzgoja vseh čutil (t.j. senzibilizacija igralčevega inštrumenta tudi s pomočjo »magičnega če-ja«) in čustvenega spomina. Pri tem je opozoril, da je največji problem igralca  – in človeka sploh – dvajsetega stoletja: neekspresivnost.

Pomen Inštituta Leeja Starsberga je v ZDA izjemen. V njem so se kalili igralci, ki jih danes po vsem svetu brez dvoma priznavajo za največje in najbolj vplivne, za tiste, ki so spremenili pogled na igro, kot jo danes poznamo. Med njimi so Al Pacino, Marlon Brando, Jane Fonda, Meryl Streep, od mlajših tudi Angelina Jolie, Johnny Depp, Julia Roberts, Sienna Miller. V Sloveniji pa se imamo možnost po tovrstni metodi uriti že od leta 1980 dalje v Studiu Bratov Vajevec.

Apologija igralk

Predstava Ženske na robu je nastajala s pomočjo metode po Leeju Strasbergu, ki izhaja iz sistema Stanislavskega in dognanj Vahtangova. Za osnovo sta igralki izbrali tri zgodbe iz zbirke Ljubezenske in šaljive slike al fresco španskega avtorja Joséja Luisa Alonsa de Santosa: Iskrenost, Hud kastracijski kompleks in Lahkoživki. Na tedenskih srečanjih v Studiu Bratov Vajevec sta začeli z raziskovanjem karakterjev s pomočjo vaj čutnega spomina in improvizacije. Te vaje omogočajo raziskovanje različnih emocij, ki pa niso več aktualne, ampak le še estetske, se pravi derealizirane s pomočjo podoživljanja. Igralki sta za to uporabili spomin vseh pet čutov: vida, sluha, voha, tipa, okusa. Z raziskovanjem občutij sta dognali, katera so za oživljanje karakterjev najbolj ustrezna. Le če doživljajo, so liki na odru živi, resnični in verodostojni.

Ko je igralka v karakterju domača, bo sledila trenutnim impulzom, ki se rojevajo v procesu raziskovanja. Tako se lahko zgodi, da se bo impulz vsakič pojavil na drugem mestu. Enako je z osebami v resničnem življenju in z njihovim doživljanjem, ki je v vsakem trenutku edinstveno in neponovljivo. Igralki imata možnost izbire impulzov pri oblikovanju specifičnega značaja in zanj ustreznega doživljanja. Temu lahko rečemo tudi »samo-režija«. Če igralki tem impulzom ne bi prisluhnili, potem bi lahko delali le še iz naučenega na pamet ali celo naročenega, kar je največja ovira kreativnega procesa, saj bi bili na tak način obsojeni le na rabo klišejev, trikov in pretvarjanja.

Kot del študijskega procesa so bili posamezni prizori v javnosti večkrat predstavljeni: v Baru Prulček, Opera baru, Škucu in v NUKu. Prizor s psihoterapevtko in pacientko je bil izpostavljen tudi kritiki strokovne javnosti na mednarodnem kongresu Evropskega združenja psihoanalitičnih pristopov. Nastop je bil izjemno dobro sprejet, psihoanalitični strokovnjaki so potrdili predvsem neverjetno avtentičnost karakterjev. Igralki sta z javnimi študijskimi nastopi karakterjem omogočili, da postanejo naravni in življenjsko verjetni.

Za kaj takega je treba v procesu in v samem izvajanju ustvariti četrti zid, ki zagotavlja popolno ustvarjalno svobodo in zasebnost, ki jo želita igralki prikazati ter ubesediti. Takšne zasebnosti mnogokrat v gledališču ne dobimo. Velikokrat imamo občutek, da nekdo nastopa za nas, za publiko, da nekdo želi pokazati, kaj naj mislimo oz. moramo misliti, namesto da bi nas nagovoril preko estetskega doživljanja. Če sta igralki dovolj hrabri, da si upata biti osebni in zasebni na odru, pa je to svojevrstna iskrenost. To dosegata s tem, da v spokojnem miru iščeta resnično izkušnjo. Za dosego tega miru uporabljata vaje zbranosti. Vse to z namenom na odru delovati iskreno, resnično, naravno.

Foto galerija

Gledališče Glej

 

Gregorčičeva 3
1000 Ljubljana

+386 1 421 9240
info@glej.si

Rezervacije:
rezervacije@glej.si

Če želite biti obveščeni o dogajanju v Gledališču Glej,
se prijavite na Glejevo e-poštno listo.

E-pošta:

© Gledališče Glej, vse pravice pridržane. | Pogoji uporabe | Oblikovanje: EE | Izvedba: GOOJA d.o.o.