Predstave

Premiera

8. Marec 2015 ob 20:00h

Gledališče Glej

Avtorji: Sebastjan Starič, Borut Bučinel, Marko Bratuš
Režija in koreografija: Sebastjan Starič
Dramaturgija: Marko Bratuš
Nastopa: Borut Bučinel
Fotografija: Miran Bratuš
Kostumografija: Dajana Ljubičić in Young Squat
Izdelava lutke: Barbara Bulatović
Glasba: Aldo Kumar, Stojan Kralj, Borut Praper
Oblikovanje svetlobe: Martin Lovšin in Borut Bučinel
Tehnična izvedba: Martin Lovšin
Izvršna producentka: Inga Remeta
Produkcija: Gledališče Glej
Zahvala: Drago Pintarič in DIC

Britev: duet za performerja in njegov karakter je predstava Boruta Bučinela in koreografa Sebastjana Stariča, ki se prek prepleta plesnega, gledališkega in meta-plesno-gledališkega področja spopada z vprašanjem umestitve pravega moškega v sodobno družbo. Kdo je pravi moški, kakšna je vloga pravega moškega danes, je Borut Bučinel pravi moški, je to mogoče Sebastjan Starič, kaj je potemtakem nepravi moški? Je raziskovanje s pomočjo gledališkega izraza sploh pravi način, kako odgovoriti na ta vprašanja?

Borut Bučinel se s pomočjo fizično zahtevne koreografije prebija prek asociativnega minskega polja moškosti in ob tem neizogibno trči v meje lastne moškosti in karakterja, ki se jih ne da preseči drugače kot s kančkom humorja in samoironije.

Borut Bučinel in Sebastjan Starič sta se prek odra in giba spoznala pred več kot petnajstimi leti v DIC-u v vlogi učenca in mentorja ter v prijateljskem odnosu ostala vse odtlej. Pri predstavi Britev sta se ponovno znašla v podobnem položaju, le da se danes oba poklicno ukvarjata z umetnostjo, sta nekoliko bolj zrela in imata za seboj več življenjskih izkušenj. Pri ustvarjanju se jima je pridružil še dramaturg in režiser Marko Bratuš, ki je predstavi zagotovil tretje, nekoliko nevtralnejše oko.

Foto galerija

Video

Britev: duet za performerja in njegov karakter/Razor: a duet for a performer and his character from Gledališče Glej on Vimeo.

Kritike

"Kaj se pravi biti pravi moški

Kaj drugega početi na sicer moj najljubši praznik, dan žena/žensk, kakor iti na premiero, ki po lastnih besedah raziskuje v naslovu izpisano in prebrano vprašanje. Glej, Britev: duet za performerja in njegov karakter se glasi polni naslov predstave, sproducirane in izvajane v Gleju. Pod avtorstvo se podpisujejo trije možje: Sebastjan Starič kot režiser in koreograf,Borut Bučinel kot izvajalec ter Marko Bratuš kot dramaturg. Kakšni so torej odgovori na omenjeno spraševanje, kot ga malce precizneje zastavi gledališki list: Kdo je pravi moški, kakšna je vloga pravega moškega danes? Je to Bučinel? Je to Starič? Kaj je potemtakem nepravi moški? Se to sploh da raziskovati z gledališkim izrazom? Hm ...

Predstava je formalno gibalna in njen poglavitni medij je telo, Bučinelovo telo. Kako slednje načenja zastavljeno tematiko? Razgaljen je, ta moški. V samih gatah in mavričnih čevljih, kakršnih smo mimogrede vajeni tudi iz kakšne druge Bučinelove predstave. Polnag pred neštetimi očmi občinstva. Strah ga je in sram. Panično skače semtertja, meče se po tleh, plazi po sencah, skriva za stebri, bežeč pred pogledi, ki bi ga lahko uzrli v njegovi goloti. Ali beži zgolj pred samim sabo? In kakšno travmatično prtljago nosi v kufru?

Ko se v samem sebi malce ustali, obsedi pred kovčkom in nekoliko pomiri, hudomušno zavija z očmi, kot bi se poskušal skriti pred vsem, kar ga še čaka. Kajti takoj zatem ga zafuka na poden. Tam nam Bučinel pokaže, do kakšnih skrajnosti se lahko zvijejo udje, okončine, upogne hrbet, zavije vrat. Ne zmore se dvigniti, tla ga hočejo požreti, zaman krčevito skače kot riba na suhem, gravitacija ga ne izpusti. Nič ne pomaga, ne prepogibi, raztegi, izpahnjenja niti kačje plazenje. Je to pravi dec, ki se plazi kot kača? Kar je takole šovinistično vendarle neka klasična ženska domena. Skratka, uvidimo, kako strašne, umetelno epileptične krče zmore proizvesti človeško telo, kite se mu hočejo raztrgati in koža zmečkati kot škrnicelj, kadar ugotavlja, kaj pomeni biti moški.

A dvigne se, poden od podna vendar ne more trajati večno. Na tej točki predstava poleg vse več oblačil, rdečih hlač in rumenih hozentregerjev zadobi malone šalamunovski preobrat. Kaj mislim s tem: gibalna izvajanja postajajo povsem odpiljena, nesluteno asociativna, groteskna, absurdna, smešna za popizdit, kot je v Šalamunovi poeziji vsak verz nedojemljivo nekaj čisto drugega od prejšnjega. Kaj vem, ne zmore poravnati bokov in stati sloko, ker se mu noga zmerom usloči v lok. Postopoma utelesi križanega Kristusa, ki se dalje prepesni v blesavo vehementno kokodajočega piščanca. Ne vem, če sem že videl duhovitejša teatrska razgibavanja. Si sploh lahko moški, ne da bi se spreobrnil v odfukavajoč absurd, divjo mačko, plazilsko žival ter kapucinsko nuno?

Mimogrede se ponorčuje iz klasičnega sodobnega kulturnega in teatrskega miljeja oziroma tekstopisja ter forme, češ da nima teksta, ker je hotel režiser tirade o ljubezni in revoluciji, dramaturg pa bolj participatorno brechtovski pristop. Dalje ne gre brez ljubezni, se pravi dvorjenja, ki ga razgalja v eno navadno razšopirjeno kokodakanje, ki klimaksira v vrhunskem fuk pecanju. S saksofonom. In pogledom v občinstvo, nekam na sredo in levo. Tam masturbira s tistim saksom, katerega sopihanje, dretje, momljanje je brutalno realistično, ter zija, pošilja jebatorske strele iz oči proti onemu izbranemu gledalcu, gledalki, da z vso za crknit smešno blesavostjo tega početja nehote postaneš malo fovš. Zakaj skozi saks ne seksa tebe.

Ker nimam prostora naštevati vseh krasnih scenic, samo hiter prelet do konca. Morda najganljivejši prizor je, pač v skladu z naslovom predstave, scena britja; na tleh, zajebantsko nanašanje pene po bradi, vratu, zretje vase in na melanholično balkansko muziko drobčken hipec, ko se že obrit intimno spogleda z britvico, zakrkne vase, se stoži in nastavi na razgaljen goltanec ...

Pa se le strese in nadaljuje svojo moško samozajebavanje. Dialog oziroma monolog med pedrsko cmero in boksarsko možatim režiserjem, plašč, ki ga začenja siloma oklepati, daviti, ne izpuščati, tiščati nazaj k tlom, kot bi bila ta možakarska preobleka preveč za nositi ... In seveda krasen duplirajoč finale, karakterni minijaz, ko kufer postane drobčken teatrček, iz katerega se splazi mala izvajalčeva lutka, pleza, se pregiba, priklanja pred še eno bučinelovsko referenco, jato papirnatih jadrnic ... In skupaj s svojo veliko kopijo se slednjič uležeta, umirita in spita, spita, spita ...

Kaj glede izhodiščne zastavitve beremo v tem kratkem preletu predstave? Čisto lahko si v isti koži predstavljamo tudi stereotipno žensko, saj je vse tam: histerija, cmerjenje, neodločnost, cincavost, kače, fuk, nezmožnost dejanja in tako naprej in tako dalje, vse v mojstrski gibalni poeziji. Iz vsega tega zmoremo slednjič prebrati, da je nekaj takega, kakor prevladujoča spolna identiteta, pa moškost, ženskost, pa pravo, nepravo, pač zmerom plod v telo in gib vtisnjene fantazmatske pasti, pred katero na sledi izpolnitve zmerom spodletiš. Le poglejte, kako briljantno se taprav dec ne more pa ne more najti v naši Britvi. Krasen dar za dan žena/žensk."
- Matjaž Zorec, Radio Študent, 11. 3. 2015

"Recenzija gledališke predstave - BRITEV: DUET ZA PERFORMERJA IN NJEGOV KARAKTER

Kaj se zgodi, če trije moški nekaj mesecev kontemplirajo na temo moškosti in poskusijo svoj razmislek prevesti v odrski jezik? Predstava, od znotraj navzven prepojena s testosteronom in povrhu še premierno uprizorjena na dan žena, je produkt že preizkušenega dvojca Bučinel in Starič, plesalca in koreografa, ki se jima je tokrat pridružil še dramaturg Marko Bratuš.

V mnogo pogledih je Britev ena najiskrenejših odrskih stvaritev zadnjega časa. V prizorih odkrivamo prenekatere reference na dosedanje ustvarjanje avtorjev, asociativna sosledja gibov nas na nepričakovano komičen način vodijo skoz vso lepoto in bedo moškega (oziroma univerzalno človeškega) obstoja, monologi pa so dekonstruirani v spet zelo iskreno »meta-jamrarijo«. Bučinel je performer in pol, naravnost akrobatsko preklaplja med pripovednimi, poetičnimi in gibalno nadvse zahtevnimi prizori, slalom, ki ga napoveduje že podnaslov predstave pa brez prevelikega truda izvabi še kak očaran vzdih dekletom v prvi vrsti.

Čeprav je nastopajoči en sam, se na odru čisto zares odvija duet, na kar nas precej dramatično opozarjajo menjave luči, katerih avtor je, v kombinaciji z Martinom Lovšinom, spet Bučinel. Svoj klimaks 'duet' doživi v zadnjem prizoru, ko na odru hkrati ugledamo 'performerja' in 'njegov karakter' v podobi marionete. Ko oba akterja predstave skupaj ležeta k počitku, je njuna gledališka naloga končno izpolnjena. Podobno pretresljiv je morda prizor s plaščem – grenka pripoved o ljubezni skoraj demoničnih razsežnosti. Na drugi strani so enako učinkoviti tisti bolj komični prizori, kot na primer že prav nespodoben saksofonski orgazem, odigran s pomočjo naključnega dekleta iz publike, ali pa kratka karikatura klasične nesrečne ljubezenske zgodbe, kjer smo priča še ščepcu internega zbadanja med avtorji predstave.

Borut Bučinel, Sebastjan Starič in Marko Bratuš so 'tapravi desci'. Ko se po premieri svoje Britve in enem najdaljših aplavzov, kar so jih v zadnjem času imeli priložnost slišati slovenski odri, priklonijo publiki, ni o tem nobenega dvoma."
- Ajda Bračič, Koridor - križišča umetnosti, 13. 3. 2015

"Z britvijo nad sodobnega moškega

V ljubljanskem Gledališču Glej so na svetovni dan žena, osmega marca, premierno uprizorili Britev: duet za performerja in njegov karakter, nedavno pa je bila kot gostujoča predstava v soorganizaciji KUD Krea na sporedu tudi v SNG Nova Gorica.

Pri ustvarjanju performansa so združili moči trije vidni ustvarjalci na področju uprizoritvenih umetnosti, da bi, kot omenjajo v spremnem besedilu k predstavi, obravnavali vlogo sodobnega moškega v družbi. Glejeva ekipa kljub razdeljenim vlogam (režiser, performer, dramaturg) performans podpisuje s skupnim avtorstvom. Na odru se sicer giblje le Ajdovec Borut Bučinel, znan kot režiser, performer, plesalec in gibalec, oblikovalec svetlobe in odrski tehnik, koreograf Sebastjan Starič pa pri projektu podpisuje režijo. Dramaturgijo je k Britvi prispeval dramaturg in režiser Marko Bratuš (v zadnjem času vse bolj popularen kot primorski 'gengsta repr' Smaal Tokk).

Kljub želji po objektivnem pristopu k obravnavani tematiki so ustvarjalci ugotovili, da se niti trije moški danes ne zedinijo več glede svoje vloge v družbi. Posledično so se problematike lotili subjektivno, z jasnim formalnim izhodiščem: fizično izraznostjo in gibanjem. Sodobne plesne predstave so vse bolj usmerjene k performansu in besedilu, zato so se želeli ustvarjalci Britve povrniti h gibu in fizičnosti. V središču Britve pa je izvedba performativnih sekvenc, pri katerih Borut Bučinel vseskozi sodeluje z občinstvom, ga naslavlja, se nanaša nanj in z njim koketira.

Vloga performerja je tako postavljena ob bok vlogi moškosti v sodobnem svetu. Sodobni moški kot univerzalna kategorija naj bi zadoščal vsem potrebam in bil podobno fleksibilen, kot to velja za performerja: znati mora navdušiti, biti občutljiv, pozoren in do neke mere feminilen ter hkrati ohranjati ideal ali idejo, če ne kar fantazmo moškega, ki ima vse pod nadzorom. Večina od performerja pričakuje, da bo odličen igralec (torej varuh iluzije), podobnim pričakovanjem pa naj bi zadostil tudi sodobni moški.

Odlik Britve je več; ena od njih je gotovo zelo sproščen pristop k obravnavi občutljive teme, ne da bi bila zato predstava formalno nedorečena. Performans ali gledališko-plesna predstava ne ponuja ustreznih odgovorov na zapletena vprašanja ali metafizičnih razglabljanj, ampak raje prikazuje gibalno-performativne sekvence na temo (izgubljene) moškosti: od dušečega in zaprašenega ideala močnega, vzdržnega moškega do feminilnega moškega, zapeljivca in sramežljivca.

Britev: duet za performerja in njegov karakter v produkciji Gledališča Glej se s klišeji o moškosti, pa tudi s povsem realnimi dilemami, poigrava tako lucidno in ustvarjalno, da bi bila vsekakor dobrodošlo še gostovanje predstave na južnem Primorskem."
- Anja Bajda, Primorske novice, 30. maj 2015

Gledališče Glej

 

Gregorčičeva 3
1000 Ljubljana

+386 1 421 9240
info@glej.si

Rezervacije:
rezervacije@glej.si

Če želite biti obveščeni o dogajanju v Gledališču Glej,
se prijavite na Glejevo e-poštno listo.

E-pošta:

© Gledališče Glej, vse pravice pridržane. | Pogoji uporabe | Oblikovanje: EE | Izvedba: GOOJA d.o.o.