Predstave

Premiera

29. Marec 2012 ob 20:00h

Gledališče Glej

Predstava Kurba je uvrščena v spremljevalni program Festivala Borštnikovo srečanje 2012.

"Bojevita in rahločutna uprizoritev" - Delo
"Zagotovo ji gledalcev (predvsem pa gledalk) ne bo manjkalo" - Dnevnik
"provokativna ravno toliko, kot je provokativna avtorica" - MMC
"prepričljivo, odločno, močno" - Radio Študent
"Violeta Tomič sijajno upodobi lik" - Mladina
"spretno prepleta tragiko s komiko" - Planet Siol
"Tomičeva nedvomno kronala svojo 25-letno igralsko kariero" - Obrazi
"Pred nami je uspešnica" - Jana 
"Fenomenalno!" - Nova
"Iskazuje svoj potpuni glumački potencial" - Novi list (HR)

Kontakt za organizatorje gostovanj: +386 (0)31 391 419

Monodrama po knjigi Ko je ženska kurba/Ko je moški peder

Avtorica besedila: Vedrana Rudan
Prevod: Barica Smole
Dramatizacija in režija: Marko Bulc
Nastopa: Violeta Tomič
Kostumografija: Zoran Garevski
Oblikovanje luči in tehnika: Grega Mohorčič
Oblikovanje plakata in tiskovin: Grupa  Ee
Produkcija: Marko Bulc
Koprodukcija: Gledališče Glej
Zahvala: Slaven Hrvatin, Ljubiša Drageljević, Damijan Šinigoj, Aleksandar Rajaković – Sale in ekipa Gleja

Monodrama Kurba, o ženski brez dlake na jeziku, je nastala z dramatizacijo kolumen Vedrane Rudan, ki jih je ta kontroverzna hrvaška pisateljica in publicistka pisala za tednik Nacional. Zbrane so v knjigi Ko je ženska kurba / Ko je moški peder (v slovenščini jo je založila založba Goga), v kateri avtorica ostrega peresa obravnava teme kot so: kult mladosti in lepote, mačizem, splav, katoliška cerkev, vzgoja otrok, politična korupcija, socialne razmere v času tranzicije, vzorci obnašanja v konzervativni družbi in mnoge druge. Njen kritičen in črno-humoren pogled na svet je v monodramo prelil Marko Bulc in k sodelovanju povabil igralko Violeto Tomič. Nastala je predstava o problemih in radostih sodobne ženske, ki je provokativna in čustveno razigrana obenem.

"Bolje je imet poln kurac kurca, kot bit lačna kurca!"

Vedrana Rudan je ena od najbolj uspešnih, prevajanih in kontroverznih sodobnih hrvaških pisateljic in kolumnistk. Njeno pisanje je zaznamovano z ostrino, aktualnostjo, kritičnostjo in črnim humorjem. Znana je po brutalnih prikazih medosebnih odnosov, o katerih se je razpisala v romanih Uho, grlo, nož, Ljubezen na zadnji pogled, Črnci v Firencah, »Dabogda te majka rodila« in neštetih kolumnah. Je angažirana pisateljica, ki kritično spregovori o realnosti na način, da jo ljudje dejansko slišijo. Zaradi svojega pisanja in izjav v medijih je večkrat izgubila službo in bila sodno preganjana. Bralci njenega bloga na internetu jo pogosto napadajo in žalijo, hkrati pa ima neštete oboževalce v vseh državah, ki so nastale na prostoru Jugoslavije in po svetu. Njena besedila so prevedena v mnoge jezike, po njih pa je bilo po Evropi uprizorjenih več predstav.

Marko Bulc je gledališki režiser, performer in pisec avtorskih besedil in dramatizacij. Na slovensko gledališko sceno je stopil z igranjem in režijami v Dejmo stisnt teatru, nato pa opozoril nase z osmimi avtorskimi projekti, ki jih je izvajal vzporedno s študijem gledališke režije na AGRFT. Za omenjeno štiriletno serijo predstav in performansov pod skupnim naslovom No History / Know History, ki jo je zaključil z avtorsko monodramo Zadnja egoistična predstava, je leta 2007 prejel nagrado zlata ptica. Njegove predstave so gostovale po Evropi in v ZDA. Med njegovimi zadnjimi projekti je bila najbolj odmevna dramatizacija in režija monodrame po romanu Gorana Vojnovića Čefurji raus! V sezoni 2010/11 je postal umetniški vodja Gledališča Glej v Ljubljani.

Violeta Tomič letos praznuje 25 let profesionalnega gledališkega dela in 10 let delovanja kot svobodna igralka. Diplomirala je na AGRFT in že za vlogo v diplomski predstavi dobila študentsko Severjevo nagrado. Leta 1990 je prejela Severjevo nagrado za vloge v MGL, 1995 je za vlogo Hane v Grumovi Gogi prejela nagrado Zlata ptica, leta 2005 pa na Mednarodnem festivalu monodrame in mima v Zemunu tudi zlato kolajno za najboljšo igralko. Od leta 1984 do 1986 je kot članica »samoukinjenega« Gledališča sester Scipion Nasice sodelovala z režiserjem Draganom Živadinovim. Od leta 1987 do 2001 je bila članica igralskega ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega. Od leta 2002 je svobodna igralka - samozaposlena v kulturi. V petindvajsetih letih je delala v mnogih gledališčih, med njimi so: Mestno gledališče Ljubljansko, Prešernovo gledališče Kranj, Slovensko ljudsko gledališče Celje, LG Ptuj, SNG opera in balet Ljubljana, Lutkovno gledališče Ljubljana, Lutkovno gledališče Jože Pengov, SNG Trst, Komorno gledališče, Koreodrama, Špasteater, Ex ponto, Kazalište Virovitica, INK Pula, Senzorium, GOML, Boom teater, Slovensko društvo Celovec, Mini teater in Gledališče Glej, v katerega se ponovno vrača v letu 2012 s predstavo Kurba. Leta 2004 je ustanovila KUD Avtonomno Gledališče Lili Irt in v njem kot prvo predstavo producirala in odigrala monokomedijo Mira Gavrana Hotel Babilon v režiji Tijane Zinajič.  Uprizoritev, v kateri odigra 11 vlog, je z velikim uspehom igrala po vsej Sloveniji in z njo gostovala v Sarajevu, na Reki, v Skopju in Zemunu. Njen režijski prvenec, otroški musical Klovn Bing Bang Bong prijatelj sveta, je bil po mnenju UNICEFA predstava z najbolj humanitarno vsebino leta 1997. Kot režiserka se je podpisala še pod predtave Žurka za punce, Kruh z maslom, Igralčeva nočna mora, Djevojačka večer (INK Pula) in Stekleno jabolko. Kot igralka je veliko sodelovala z otroškim in mladinskim programom TV Slovenija, med drugim je posodila glas številnim risanim junakom v risankah Zobne miške, Gasilec Samo, Snežko Snežak, Medvedkov Božič, Svetek, Marge-Simpsonovi… Izredno prepoznavna je bila tudi kot voditeljica televizijskega kviza Najšibkejši člen.

Foto galerija

Video

Kritike

"Ženska brez cenzure
Ob monodrami Kurba je nujno upoštevati, da je besedilna predloga – nastala po knjigi Vedrane Rudan Koje ženska kurba/Ko je moški peder - skupek časopisnih kolumn, ki jih je hrvaška pisateljica pisala za tednik Nacional (pod težo pikantnih prispevkov in komentarjev se med drugim na spletu šibi tudi njen blog) in z njimi v javnost posegala ne le drzno, ampak tudi množično in tvegano. Rudanova kot izjemno pronicljiva in brezkompromisna opazovalka širšega kulturnopolitičnega dogajanja komentira neposredno in odločno, pa tudi s primernim vnosom senzitivnosti in zavedanja nemoči. Vse te dramaturške substance tvorijo tudi uprizoritev Kurba v dramatizaciji in režiji Marka Bulca ter izvedbi Violete Tomič, ki s figuro razrvane, razkačene in z družinskimi travmami (skrivaj) zapečatene ženske brezsramno razpre svoje vertikalne in horizonlalne portretne razsežnosti. Ženska kot mati, partnerica, biološki element, statusni rekvizit ali družbeni simbol - v vseh primerih je avtoričino (torej "splošnoveljavno") vulgarno izhodišče kratko in jedrnato: "Ženska je kurba". Takšna se rodi, takšna umre. Provokativno tezo Tomičeva na začetku samoironično oplemeniti celo z recitacijo ode, nato pa prek tematskih poglavij zdrsne globlje v paleto akutnih problematik. Epizodno uprizarjanje je vpeto v koncept razdrobljene identitete, pri čemer akterka svojo spolno prikrajšanost pogosto zvito izkorišča še za sprožanje nevarnih (ne)moralnih opazk. Njena strupena odločnost še zdaleč ne vstopa le na teren lastne emancipacije, ko gre za poniževanje, izkoriščanje, popredmetenje in podcenjevanje "nežnejšega" spola; kje pa, z ostrino in brutalno iskrenostjo prestreli tako rekoč celoten obseg trenutne družbene klime. Pred njo ni varen nihče, niti družinski člani, udriha po izobraževalnih, verskih, medijskih, političnih, kulturnih in zdravstvenih sistemih (odrska adaptacija jih primerno priredi za slovenski prostor), zmerja njihove protagoniste in psuje zagovornike. Estetika postavitve je zaokrožena s skromno, toda vizualno privlačno rabo svetlobnih posegov, s katerimi premika tematske in prostorske ločnice, zapomnljive so predvsem simbolne zamrznitve, skulpture, ki oplazijo vse, od erotičnih do religioznih ikonografij. Plastičnost interpretacije se tako razlega na dva nivoja, kjer prvi jasno in natančno razločuje vpletene dramske osebe, medtem ko drugi teži k nameri šokiranja, zbujanja sramu in sočutja. Krčevito samozavest in suvereno odrezavost Violete Tomič boleče prestrezajo čustveni pretresi, jeza brez upa, ponekod tudi vsebinska samonanašalnost, predvsem pa nepopisni, a do sklepnega momenta prikrivajoči gnev do okrutno mačističnega Očeta, ki mu lahko pripišemo vse zasluge za tokratno videno "inspiracijo". Bojevita in rahločutna uprizoritev." - Zala Dobovšek,
Delo, 3. april 2012

"Ostra biografija ženske heterogenosti
Ženska je kurba, spregovori Violeta Tomič z opotekavimi besedami dekletca, ki seje pridno naučilo recitirati verze odraslih, ne da bi prav vedelo, kaj ji ti nalagajo. Pod vplivom tega zagonetnega refrena je nato še celo življenje predstave - tudi potem, ko sama postane mama. Predstava si s porogljivo distanco, ki po liniji stand upa polzi v gledališče enega, postavlja zagonetno vprašanje, zakaj naj bi v svetu maskuliniziranih pravil temu sploh bilo tako, medtem pa se gledalec povsem resno sprašuje, kdo je ta ženska, ki tako glasno brani ime, s katerim se po nemarnem opleta; in čeprav na odru ves čas gledamo v eno samo, se odgovor vedno bolj izmika. Najprej je tu pripovedni subjekt, kije neulovljiv, a zjasnim stališčem odrezave družbenokritične hrvaške kolumnistke in romanopiske Vedrane Rudan, avtorice tekstovne predloge, ki na odru paktira z igralsko razvneto podobo Tomičeve. Ko se problemska kopja lomijo na teritoriju ženskega telesa, kjer si duhovna in materialna oblast, cerkvena in državna, skušata prilastiti vedno večji kos, razsrjeno benti, zakaj so možnosti natalitete vnaprej finančno kastrirane, čemu se žrtvovati kot"kanonfuter" osvajalskemu egu veljakov in čigava je res odločitev o abortusu. V veristično ostri luči izoblikuje biografijo nekega heterogenega ženskega telesa, od punčke, žene do matere; medtem preskakuje še v različne like in karikaturne situacije posname iz vseh mogočih rakurzov in zornih kotov, s smislom za verbalne detajle, vrednim pornografske vtikljivosti (predstava ni brez razloga namenjena odrasli publiki). S krepkimi ženskimi gostilniškimi štosi, a ne brez tu in tam inteligentno nastavljenih aporij, si za orientacijo ne pomišlja postavljati diverzijska oporišča ob prenekaterem (ob)lastnem imenu.
Tu in tam v realnost vdre še kakšen nadrealno krvavo osvetljen prizor, na primer pogovor matere s svojim abortiranim sinom, in jo nemočno na tleh kompromisov neenakopravne komunikacije razgalja kot objekt pogleda, razpostavljen skozi serijo slik v sliki z estetsko izbranimi domislicami z lučmi (Grega Mohorčič). Pri tem je Tomičeva igralsko ekonomična v potrošnji emocij, a tudi za najbolj kamnitimi potezami in med cinično iztisnjenimi stavki - kjer ni, da vas kje ne bi prestregla v smehu - ji v sipanju trpkih uide tudi kakšna solza. Generalni objekt se prek svojega zastopnika z zavidljivo energijo prebija v ofenzivo, v neustavljivem plazu besed izpričuje neločljivo intimno zadevanje vsesplošne ženske problematike, kjer je v končni fazi težje razločevati (in tak je tudi namen), kdaj se neha kolumnistični rez s fikcijo, kje vskoči avtobiografska delegiranost igralke, samozaposlene v kulturi, in prek nje socialna slovenska realnost drugih žensk. Pogrešati je sicer krepko vodilo v notranji strukturni obdelavi materiala, ki bi v histeričnem asociativnem neredu smiselno .odstopal prostor efekta posameznim prizorom in skrbel za celostno plodnejši razvoj predstave, a zagotovo ji gledalcev - predvsem pa gledalk - na ta račun ne bo manjkalo. Navsezadnje gre za monodramo, ki s kilometrino pridobiva, in za temo, o kateri je težko nehati govoriti. Naklonjene soji tudi zvezde, Rudanova je v tujini že preizkušeni izvozni artikel v gledališke vode, v kombinaciji z Markom Bulcem, zdaj tudi umetniškim vodjem Gledališča Glej in režiserjem gledališke uspešnice Čefurji raus, pa s to predstavo odpira apetite gostoljubnejše širine. Predstavi Kurba v režiji Marka Bulca in igralski interpretaciji Violete Tomič gledalcev ne bi smelo manjkati tako zaradi teme, o kateri je težko nehati govoriti, kot zaradi zavidljive gledališke energije, ki jo določa." - Nika Leskovšek, Dnevnik, 6. april 2012

"Ko ima kaj za povedati, ko se obnaša tako kot se ji zahoče, kadar se ukvarja s stvarmi, ki jo zanimajo, ko služi svoj denar, kadar ima svoje mnenje, kadar ji uspe ostati svoja, tudi če ji družba narekuje, naj se spremeni, ženska, vsaka ženska, majhna ali velika nima možnosti, da bi ne bila - kurba.
Predstava "Kurba" v gledališču "Glej" pokaže, da ženske lastnosti, kakršnekoli pač so, niso njene prednosti, ampak le problemi in napake, in tako od začetka pa do konca njenih dni. Ko umre, je ženska pač mrtva kurba. Seveda ta predstava ni o ženskah, niti o kurbah ni, je pa o družbi. Je tudi o odnosu katoliške cerkve tako do splava kot do duhovniških posilstev. Secira podobo žensk in moških v medijih. Izpostavlja družbo polno problematičnih ali pa vprašljivih enostranskih pogledov, saj, če se naličiš, ni v redu, če se ne naličiš, pa tudi ne. Sliši se banalno, dokler ne začneš naštevati banalnosti, ki komu niso po godu, in se zaveš, da jih je preveč, da se prepoznaš v vsaki. Avtorico knjige "Ko je ženska kurba/ko je moški peder" Vedrane Rudan moti posploševanje, neumnost, stereotipi, zaničevanje drugega, zanikrnost. Rudan govori, piše in kaže s prstom na anomalije, prisotne tako v hrvaški sodobni družbi kakor tudi v vsaki drugi družbi. Zato so njene knjige prevedene v številne jezike in marsikje uprizorjene. Ker besedilo zadane v polno. V Sloveniji se je dramatizacije, torej predelave knjižnega teksta v besedilo gledališke predstave, lotil režiser Mare Bulc. Povlekel je paralelo med dvema sredinama, med hrvaškim in slovenskim vsakdanjikom in ustvaril izjemno močno predstavo. Violeta Tomič v pričajoči monodrami nagovarja prepričljivo, odločno, močno. Vloga zrele ženske, ki reflektira, percipira, se ne odreče sebi in  spregovori o svojih napakah, ji je pisana na kožo. Violeta Tomič letos obeležuje 25 let odrskega dela in ji verjamemo, ko govori o življenju. Ogled predstave je nujen za vse polnoletne, za ženske, za moške, za kurbe, za kristijane." - Iva A. Boras, Radio Študent, 26. marec 2012

»Žena na raspelu Crkve i patrijarhalnog društva
Predstava »Kurba« imala je premieru krajem ožujka ove godine, ali su ulaznice za većinu termina i dalje rasprodane ... Monodramu izvodi poznata slovenska glumica Violeta Tomič ... Riječ je o glumici kojoj ova forma izvrsno leži i u kojoj iskazuje svoj potpuni glumački potencial ... U svojoj dramatizaciji Marko Bulc neke je dijelove iz hrvatskog konteksta premjestio u slovenski, pokazujući da su problemi o kojima piše Vedrana Rudan zapravo svuda isti. Uvodnu kolumnu, u kojoj autorica nizom primjera odgovara na pitanje »Kad je žena kurva?« Bulc je pretvorio u stihove nalik dječjoj pjesmici. U tom svojstvenom prologu Violeta Tomič stihove interpretira u maniri djevojčice na školskoj priredbi, što je »nevini« uvod u niz nimalo nevinih tema koje če otvoriti tijekom izvedbe ...  Prizor majke koja piše pismo svome nerođenom sinu, kojega je pobacila, crvenim svijetlom naglasio je oblikovatelj rasvjete Gregor Mohorčič. Njegov doprinos u ovakvoj monodramskoj izvedbi i ogoljenom scenskom prostoru posebno je važan.« -
Kim Cuculić, Novi list (HR), 14. maj 2012


Gledališče Glej

 

Gregorčičeva 3
1000 Ljubljana

+386 1 421 9240
info@glej.si

Rezervacije:
rezervacije@glej.si

Če želite biti obveščeni o dogajanju v Gledališču Glej,
se prijavite na Glejevo e-poštno listo.

E-pošta:

© Gledališče Glej, vse pravice pridržane. | Pogoji uporabe | Oblikovanje: EE | Izvedba: GOOJA d.o.o.