Predstave

Premiera

28. September 2014 ob 20:00h

Gledališče Glej

Režija in koncept: Jaša Koceli
Avtorji: Adrià Targa Ramos, Rebecca Ciesielski, Ana Svetel, Gašper Torkar
Nastopajo: Blaž Setnikar, Jernej Čampelj, Barbara Ribnikar, Tina Gunzek
Scenografija: Darjan Mihajlović Cerar
Video: Boris Bezić
Montaža videa: Jan Lovše
Avtorja glasbe: Marko Petriček, Gašper Torkar
Fotografija: Mankica Kranjec
Lektorica za španski jezik: Ana Pandur Predin
Lektorica za nemški jezik: Urška Brodar
Tehnično vodstvo in lučno oblikovanje: Grega Mohorčič
Izvršna producentka: Barbara Poček
Produkcija: Gledališče Glej

Zaključni del celoletne umetniške rezidence Silent City režiserja Jaše Kocelija v Gledališču Glej ima naslov Prihajamo. To je zgodba o mladih, ki se skupaj podajo po ulicah zapuščenega in razbitega Mesta. Svoje življenje preselijo z zaslonov na ulice. Odločeni so, da postanejo nerazdružljivi, osvojijo ruševine in zaživijo sredi urbane sivine. Predstavljajo nasprotje predsodka o generaciji Y, ki jo označujemo za neenotno in izgubljeno.

Besedila za Prihajamo so napisali pesniki Gašper Torkar in Ana Svetel iz Slovenije, Adria Targa Ramos iz Španije in Rebecca Ciesielski iz Nemčije. Igrajo vidnejši igralci mlajše generacije Barbara Ribnikar, Jernej Čampelj, Tina Gunzek in Blaž Setnikar.

Trilogija Silent City je na pobudo režiserja Kocelija in ob podpori producentov iz Gleja povezala pesnike iz različnih prestolnic Evrope: Ljubljane, Londona, Pariza, Dunaja in zdaj še iz Ljubljane, Berlina in Barcelone. Njihova poezija spregovori o tem, kako doživljajo svoja in tuja mesta, kako urbana zunanjost z vsemi šumi in zvoki pronica v njihovo intimo. Mladi igralci na drugi strani po svoje interpretirajo pesnike in postanejo glasniki premešanih zgodb mladih iz vse Evrope.

Res da smo pripadniki Y generacije razpršeni, neodločni, nesamozavestni, razvajeni, egocentrični, nezaposljivi, preizobraženi, zapleteni in vsesplošno izmuzljivi - mi prihajamo! Prihajamo v prvo vrsto po udarec, prihajamo po odgovornost, prihajamo po delo, nagrado in poraz, prihajamo skupaj, upamo se igrati in pokazati svojo moč!

Pazite, ker jutri ne bomo več samo na poti, ampak bomo že tu! Osvojili bomo mesto, ko boste vsi spali in sanjali preteklost. Naš big bang je samo tri korake stran.

Foto galerija

Video

Prihajamo / We are coming from Gledališče Glej on Vimeo.

Kritike

"Generično življenje

Različne forme teatra in drugih scenskih umetnosti si nenehno prizadevajo za dosego performativnih presežkov, v smislu procesiranja svojih sporočil na način, ki bo več kot zgolj informacija, ilustracija ali pripoved. Gledališču gre za komunikacijo, pri kateri šteje vzpostavitev neke razlike, tudi skozi uprizorjene procese sporočanja že bolj ali manj znanih dejstev. V današnjem času so najrazličnejše informacije večinoma precej dosegljive, zato gledališče načeloma želi vzpostavljati odmike od golega informiranja v upanju, da bo uprizorilo dogodek – oziroma njegov odrski »dvojnik« –, ki bo iz podanih informacij ustvaril določeno atrakcijo.

Da se spektaklu pač ne da izogniti, nam s svojim prizadevanjem po dosegi svojevrstne atrakcije pritrjuje tudi predstava Prihajamo avtorjev Adriàe Targa Ramos, Rebecce Ciesielski, Ane Svetel in Gašperja Torkarja. Gre pravzaprav za tretji del gledališke trilogije Nemo mesto, v režiji Jaše Kocelija in v produkciji Gledališča Glej. V njem dva igralca in dve igralki, natančneje dve punci in dva fanta, stari so med 22 in 28 let, preizprašujejo svoja eksistenčna vprašanja, zagate osebnostne osamosvojitve, pa tudi problematiko prekernosti življenja. V iskanju izhodov iz običajnih meščanskih vedenjskih vzorcev se ne želijo zamejiti niti uokviriti v vnaprej predvidene kalupe, nasprotno, poudarjajo svojo igrivost, željo po raziskovanju, gibanju, spremembah. Čeravno ne izvemo preveč o njihovih ideoloških umestitvah, je precej jasno, da jim gre prej za odprto formo življenja in ustvarjanja – ki nas je večina starejših najbrž začutila v tem obdobju življenja – kakor za ustvarjanje sistema pravil in postopkov, ki sicer zelo zaznamuje sodobno družbeno ureditev.

Urbanost štirih likov je poudarjena režijsko in na ravni podob, tako z vidika uporabljenega besedila kot tudi s posredovanjem vizualnih elementov scenografije – premičnih žaluzij, luči, video projekcij – ter kostumografije. K temu prispeva tudi specifična koreografija, z nekaj gibalnimi vložki, izvedenimi v videospotovski maniri. V tovrstnem dinamičnem vizualnem prepletu je ustvarjen občutek, podoben bližnjem srečanju s kakšnimi H&M-ovimi manekenkami in manekeni, kar je v resnici dober odrski odraz današnje ulične mizanscene mlajšega dela populacije. Ob tem le nekoliko preseneča prevladujoči vtis aseksualnosti protagonistov in protagonistk.

Vprašanje, ki se nam v tako postavljenem soočenju zastavlja, je, ali predstava odpira problematiko mladih na začetku aktivnega samostojnega življenja v današnjem trenutku ali pa pravzaprav poudarja golo dejstvo, da le-ti dejansko prihajajo, v pomenu »vstopa v življenje« po izjemno raztegnjenem obdobju odraščanja. Rekli bi, da je uprizoritev predvsem ustvarila in poudarila občutek surovega fakta, da se bo življenje pač nadaljevalo – to je v generacijskem smislu – natanko s tem, ko vsakokratne nove generacije vstopajo v njegove sicer večinoma in čedalje bolj neprizanesljive mline. Na koncu predstave se tako odvije preprost, a učinkovit poseg v javni prostor, ko igralci iz utesnjenosti Glejeve dvorane bliskovito stečejo na ulico skozi na stežaj odprta vrata. Ta simbolični izstop protagonistov na ulico in »vstop v življenje« pospremi video projekcija njihovega gibanja po mestu ter tudi posnetek poklona gledalcem. Kljub odvečnemu poklonu v živo, ki se zgodi za tem prizorom, je z intervencijo izstopa iz kontroliranih pogojev gledališča bila izpostavljena razlika med »notranjostjo« (gledališče) in »zunanjostjo« (»stvarni svet«), a hkrati tudi (morda nenamerno) poudarjena podobnost med tema dvema teritorijema.

Omenjene koreografije, ki sicer temeljijo na rabi premičnih pisarniških stolov, ustvarjajo podobno močne prizore predstave. Zdi se, da bi večji poudarek na tovrstnih, rahlo abstrahiranih prizorih prispeval tako k boljši berljivosti nameravanega sporočila, kot tudi k dinamiki dogajanja, v smislu odmika od ustaljenih in ne preveč inventivnih igralskih vložkov. Problem slednjih je, da jim ne uspe izstopiti iz zamejenosti interpretativnega postopka, ki nam ne pove ničesar, kar ne bi že vedeli, temveč kvečjemu vpelje odvečen patos, humor in kontemplacijo tam, kjer jih niti ne potrebujemo. V tej zvezi je protislovno naslavljanje gledalcev oziroma poskus interakcije kot neke izjeme v predstavi, ki sicer ves čas vzpostavlja klasično situacijo sodobnega teatra – v kombinaciji igre, poudarjene pomembnosti besedila oziroma narativa in drugih avdiovizualnih elementov. Zanimiva raba različnih jezikov sicer nekoliko razbije dolgočasje klasičnega pristopa, a to vendarle ne zadostuje za vzpostavitev bolj prodorne govorice – ne nujno verbalne –, ki bi bolj ustrezala zajeti problematiki in učinkoviteje izrazila obravnavano situacijo prihajamo; ta že v samem pojmu, ki jo jedrnato opisuje oziroma ubesedi, vsebuje močan potencial preloma z obstoječim redom stvari.

V predstavi smo pogrešali natanko več izraza tega potenciala preloma, ki je sicer bil nakazan na prej omenjenih mestih, vendar je vtis, da ni bil dosledno izpostavljen, sploh glede na izrazito obljubo, ponujeno v samem naslovu izvedbe. Pri tem je ključno težavo povzročal poudarjen narativ – prej zaigrana interpretacija kot pristen performans, ki bi ga pričakovali glede na precej izpostavljeno željo po neposrednosti gledalčeve izkušnje. Kljub temu je nastopajočim Jerneju ČampljuTini GunzekBarbari Ribnikar in Blažu Setnikarju skozi vzorno razigrano skupinsko dinamiko uspelo nakazati neizogibni ciklični prihod življenja na neki precej generični ravni, v smislu asociacije na (agambnovsko) golo življenje, kar pravzaprav povsem pristno odraža sodobno situacijo vsesplošne negotovosti večinskega dela človeške populacije. Zdi se, da bi ravno večji poudarek te generične razsežnosti življenja v prihajanju pomembno povečal potencio pričujoče uprizoritve. A mladostni polet ustvarjalcev in ustvarjalk projekta kakopak obljublja zanimiva nadaljevanja njihovih zgodnjih gledaliških eksperimentov."
- Nenad Jelesijević, 30. 10. 2014, Radio Študent

"Prihajamo

Besedilna predloga predstave Prihajamo, poezija štirih mladih avtorjev iz Slovenije, Španije in Nemčije prežemajo teme polnega in nasičenega, a ob enem praznega mesta, ki je odtujeno in z lastno dinamiko občutljivemu posamezniku zavira realizacijo želje po skupnosti. Problem mesta, kot javnega prostora, ki omogoča druženje in občutek pripadnosti se dan danes na več ravneh kaže kot razpoka v možnostih delovanja, saj se zaradi razpršenosti misli, občutij in volje kakršen koli premik k izboljšanju razmer zdi zelo negotov. V predstavi Prihajamo se štirje igralci Blaž Setnikar, Jernej Čampelj, Barbara Ribnikar in Tina Gunzek sprašujejo o možnosti povezovanja in vključevanja v življenje mesta, ki se zdi čisto blizu. Most do njega, kot ključni motiv povezovanja, navidezno sicer obstaja, njegova trdnost in funkcija pa so vprašljivi. V poezijo kodirana vsebina do gledalca prihaja v trenutkih čiste umetniške besede, ki mu nudi tudi sporočilni in estetski užitek. Vendar pa se prevod poetičnih oblik v odrski jezik, ki zahteva lastno kompleksnost, plastenje in napetost, kot je bilo sinoči videti ni popolnoma realiziral. Poezija, ki ji vsebinsko sicer lahko pripišemo povezanost se v telesa igralcev in kolektivno igralsko telo ne naseli na tak način, da bi gledalec doživel izkušnjo skupnosti." - Petra Tanko, 29. 09. 2014, Radio Slovenija 1

Gledališče Glej

 

Gregorčičeva 3
1000 Ljubljana

+386 1 421 9240
info@glej.si

Rezervacije:
rezervacije@glej.si

Če želite biti obveščeni o dogajanju v Gledališču Glej,
se prijavite na Glejevo e-poštno listo.

E-pošta:

© Gledališče Glej, vse pravice pridržane. | Pogoji uporabe | Oblikovanje: EE | Izvedba: GOOJA d.o.o.