Predstave

Premiera

27. Marec 2014 ob 20:00h

Gledališče Glej

Režija in koncept: Jaša Koceli
Avtorji/pesniki: Aja Zamolo, Rebecca Perry, Camille Faucherre, Mitja Drab
Nastopajo: Lena Hribar, Miranda Trnjanin, Nik Škrlec, Filip Samobor
Kostumografija: Branka Pavlič
Glasba: Miha Petric
Projekcija fotografij: Mankica Kranjec
Lektorica za francoski jezik: Neja Petek
Lektorica za angleški jezik: Barbara Poček
Prevajanje iz/v francoski jezik: Eva Mahkovic
Prevajanje iz/v angleški jezik: Gašper Torkar
Glasovi v offu: igralci, Barbara Poček, Neja Petek
Oblikovanje svetlobe in tehnično vodstvo: Grega Mohorčič
Izvršna producentka: Barbara Poček
Produkcija: Gledališče Glej 

Projekt Nemo mesto je združeval pesnike iz večih držav Evrope in slovenske igralce, ki so mlajši od 30 let. Skupaj z režiserjem in njegovimi stalnimi sodelavci so v letu 2014 ustvarili trilogijo gledaliških uprizoritev. V ospredju so bile različne teme življenja generacije Y v urbanem okolju različnih evropskih mest.

Kako živi »jaz jaz jaz jaz generacija«? Kako izgledajo drobci njihovih življenj v mestu, če jih sestavimo skupaj v mozaik? Tisoč ljudi pomeni tisoč resnic in ta različnost nas vedno bolj ločuje. Mesto vidimo bolj jasno, ko se umaknemo z njegovih ulic v temne prostore gledališča. Tu lahko naše urbano okolje postane boben naših hotenj, membrana odnosov in želja, tu se sliši resnični zvok mesta. Mesto je ogrodje, usoda in ozadje naših življenj.

Kako se sliši mesto, če ga razkosamo, pogoltnemo in odidemo spat? Kaj se dogaja z ulicami, medtem ko spimo? Kam gre mesto, če ga zapustimo? Kako biti sprt z mestom in v njem vseeno živeti? Kako utišati neznosno brnenje?

Resnica mesta ni nikoli mesto samo, ampak občutek o njem, občutek zanj. Mesto je povsod naokoli, a najbolj živi znotraj nas.

Posebna zahvala vsem tistim, ki so prispevali svoj obraz:

Mateja Jurič, Lina Eržen, Tomaž Senečič, Blaž Rihtar, Jasna Merklin, Jerca Susman, Meta Motnikar, Tinka Mesec Tomazin, Sara Tomazin, Ana Tomazin, Katja Benčina, Meta Jesenko, Ksenija Pavkov, Veronika Juren, Lana Sernec, Mitja Lavtar, Aleksandra Jankovska, Eva Mlinar, Nina Kočar, Ania Omarczyk, Irena Nose, Klemen Brumec, Katra Toplak, Andraž Golc, Uroš Badovinac, Robert Kuret, Nina Kavzar, Jure Rihtarič, Maja Hakl, Jure Rajšp, Lea Čehovin, Jan Žužek, Tine Tribušon, Nejc Puš, Anja Cimerman, Nina Oblak, Hana Čeferin, Una Larisa Pečovnik, Domen Šmalc, Nina Ferkolj, Mitja Lovše, Vid Žnidaršič, Nina Uran, Irena Plešivčnik, Špela Zaplotnik, Jona Koceli, Matic Kriter, Jaka Bizjak, Neža Hrovat, Daša Mavrič, Lucija Bukovec, Marko Forte, Anja Pirnat.

Foto galerija

Video

Kritike

"Jaz Jaz Jaz Jaz

Projekt Nemo mesto združuje slovenske igralce, mlajše od 30 let, in pesnike iz več evropskih držav. Režiser Jaša Koceli in njegovi sodelavci bodo v tem letu ustvarili trilogijo gledaliških uprizoritev, ki se bodo ukvarjale z življenjem generacije Y po evropskih mestih. Minuli petek je bila uprizorjena predstava Jaz jaz jaz jaz v produkciji Gledališče Glej, prva v sklopu trilogije, ki pa se ni skladala z imenom celotnega projekta – mesto namreč ni bilo niti najmanj nemo, ampak je dobilo močan in intenziven glas. Oziroma glasove. Gledališče Glej se je v okviru projekta povezalo z mladimi pesniki in ustvarjalci t. i. generacije Y. S slovenske pesniške scene so bili izbrani pesnikiAna Svetel,Gašper Torkar,Mitja Drab in Aja Zamolo; zadnja dva sta polegRebecce Pery in Camille Faucherre prispevala tekste za Jaz jaz jaz jaz, v nadaljevanju projekta pa bodo svoj glas pridružili pripadniki te generacije iz Anglije, Španije, Nemčije in Francije in štirje novi igralci.

Projekt Jaz jaz jaz jaz vključuje namreč več kot 30 sodelujočih. Besedilna predloga prve uprizoritve v trilogiji je koncipirana kot natančno razrezan kolaž različnih besedil, večinoma pesmi (v prozi) mladih pesnikov z mislijo na mesto, kakor je doživeto skozi oči posameznika. Inovativen in koordinacijsko zahteven pristop je rodil bogato besedilo, ki deluje kot prisluškovanje mnogoterim glasovom generacije in skuša uloviti njena razmerja z mestom. Ne sprijazni se s stereotipi, ampak podaja iskrene, partikularne izkušnje; odlikuje ga samokritičnost, včasih direktnost, tudi ironija in predvsem poetičnost ter neobremenjena kreativnost. Notranja organizacija je komajda zaznaven potek dneva: jutro, dan, večer in noč. V množici izrekanja se ustvarja občutek hiperprodukcije, ki se neomejeno širi z veliko vitalno energijo, ki je ne ustavi niti izrekanje lastnih napak.

Različni jeziki se spajajo z zvoki mesta, recimo avtomatskimi napovedovanji postaj, in glasbo Mihe Petrica. Med drugim slišimo tudi zanimiv francoskirap. Igralci prevzemajo nase like mnogih mladih in njihove glasove, katerih izmenjevanje se spaja z gibanjem. Miranda Trnjanin, Lena Hribar, Filip Samobor in Nik Škrlec so kos sicer težkim, neulovljivim vlogam, v katerih posojajo svoje glasove tudi premislekom v angleščini in francoščini, v skladu z globalizacijo, ki določa mesto. Včasih so direktni, izpovedni, spet drugič hermetični in gledalcu nerazumljivi, saj se v dinamičnem gibanju ne vrnejo in niso razloženi. Njihova občasna zabrisanost in bežnost je skladna s konceptom razdrobljenih človeških poznanstev, izolacije in občutkov ljubezni ter drugih čustev, ki so mrežasto razprostrti med osebami v mestu. Mesto je tematizirano kot poligon za naravne človeške nagone po bližini, ki se v množici ljudi izražajo kot iskanje, ki pa zaradi velikih razdalij in številnih oseb včasih deluje brezupno.

Glasovi odražajo ambivalentne težnje tako po individualnosti kot po povezavi z drugimi. Izražajo stisko, ker mesto s svojo arhitekturo omogoča toliko nenadnih srečanj, ki pa so le bežna in premalo. Prikažejo čustvene reakcije na bližino drugega med vožnjo z metrojem ali avtobusom, ki ljudi prisili, da stojijo tako tesno zraven, da zavohajo vonj neznanca. Razmišljajo o nedoumljivih povezavah, ki jih spleta mesto recimo s tem, da približno sto ljudi istega dne jé isti sendvič iz iste trgovine. Priznavajo samoto, kljub velikim količinam srečevanih oseb, in nezadržno željo po drugem. Čudijo se, koliko naključij je potrebnih, da v mestu dva človeka drug do drugega nekaj začutita, čeprav se bosta mogoče prav kmalu razšla. A nikoli ne bosta več ista. Razkrivajo, kako ljudi zaznamujejo recimo bivši sošolci ali bežni znanci, kako sprašujejo po njih, da bi imeli vsaj kako informacijo in povezovalno sled, čeprav jih sami nikoli ne pokličejo. Prikažejo, kako grabijo vsaj po ostanku nekega sociuma, ki bi jih sprejel medse. Vendar se posamezniki v Jaz jaz jaz jaz ne povežejo v skupnost, kar je perspektiva tretjega dela trilogje.

Iz teh prepletov raste tudi zapleten odnos do mesta, ki je dom in varnost, hkrati pa utegne dušiti in vzbuditi sovraštvo, tesnobo, gnev, željo oditi. V izmenjevanju glasov srečamo tako tudi tiste, ki so mesto zapustili. Tudi prisotnost drugih ljudi včasih iritira, trki z njimi ogrožajo in omajajo občutek lastne identitete.

Koncept predstave je pripravil režiser Jaša Koceli, rezident Gledališča Glej 2014. S temo je povezana projekcija fotografij v ozadju, za katero je poskrbela Mankica Kranjec in ki se inventivno ter duhovito premikajo po mehanizmu zaslona na dotik. Fotografija snuje iz pojava selfie, ki je razširjen v generaciji Y in predstavlja njeno manifestacijo. Igra igralcev z 2D fotografijami mesta je sveža in zabavna. Kostumografija Branke Pavlič – črnina brez posebnih poudarkov, a modna, kot so odprave, ki se srečujejo po mestu in v kakršni smo mogoče na predstavo prišli tudi sami – se spaja s konceptom.

Za projekte, ki želijo prikazati sliko neke generacije, obstaja past, da pri njenem oblikovanju izhajajo iz nekih vnaprejšnjih dogem, v okvir katerih so postavljeni pojavi, ki zato izgubijo svojo večrazsežnost, se prilagodijo in reducirajo. Projekt Jaz jaz jaz jaz je začel z druge strani: z glasom posameznikov, ki jih je združil v odprt, pulzirajoč organizem, ki tudi v svoji zadnji fazi – ki si jo lahko ogledamo na odru – ne podaja dokončnih trditev o generaciji Y, ampak napravi njeno dinamiko navzočo. Sad inventivne zasnove, ki je projekt spremljala že od nastajanja besedila, je tako odprta struktura, ki pa jo kljub prehajanju skozi različne like odlikuje osebna in iskrena izpoved, ki je blizu."
- Ivana Zajc, LUD Literatura, 27. 3. 2014


"Zgodbe, ki jih piše mesto in mi v njem

V predstavi Jaz Jaz Jaz Jaz so zgodbe mladih v urbanem okolju predstavljene skozi poetični mozaik občutij, ki nam jih lahko daje mesto in s katerimi mesto tudi naseljujemo.

Predstava z naslovom Jaz Jaz Jaz Jaz je prvi del gledališke trilogije Nemo mesto avtorja in režiserjaJaše Kocelija, letošnjega rezidenta gledališča Glej.Nemo mesto združuje pesnike iz več držav Evrope in slovenske igralce, vse mlajše od 30 let, ki so v Jaz Jaz Jaz Jaz in bodo še v naslednjih dveh predstavah obravnavali različne teme iz življenja mladih oz. t. i. generacije Y v urbanem okolju različnih evropskih mest.

Na odru Gleja so Lena Hribar, Miranda Trnjanin,Nik Škrlec in Filip Samobor, zdaj še študenti igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, stkali mozaik podob, ki pričajo o tem, kako mladi razumejo mesta, kako jih naseljujejo in kako mesta oblikujejo njihova življenja.

Celoletni projekt Nemo mesto izpostavlja poleg Ljubljane še Pariz, Berlin, London in Barcelono ter združuje ustvarjalce teh mest. Zdi se, da mlade igralce navdihuje občutje multikulturnih in dinamičnih prestolnic večjega obsega. Kljub majhnosti gledališke dvorane uspešno ustvarjajo mestni vrvež takšnega okolja; najprej s fotografijami (Mankica Kranjec) na celotni zadnji steni odra, ki prikazujejo različne mestne kotičke in hrupne ulice, njih same v teh mestih, njihovo menjavanje pa kot v animaciji odrejajo sami igralci, tudi z večjezičnostjo (predstava poteka v angleškem, francoskem in slovenskem jeziku s prevodi), nato s skupinskimi koreografijami urbanega hitenja in mimobežnosti neznancev, ki se po naključju oplazijo med svojo potjo. Te prekinjajo in prepletajo posamezne igralske in pevske prizore, podobe urbanega življenja, posredovane s pomočjo poezije v prozi Aje Zamolo,Mitje Draba, Rebecce Perry in Camille Faucherra(prevedel Gašper Torkar), ki jo igralci prevedejo v odigrani prizor, se poigravajo z vsebino pesmi, s koreografsko razgibanim in mladostno razigranim zasedanjem prostora mesta oziroma gledališke dvorane, v nekaterih primerih z glasbo in petjem v različnih žanrih ali kot pripoved. Posamezni prizori so brez besed in učinkujejo kot poezija sama v sebi, denimo prizor nehotene fizične bližine neznancev na metroju.

Mozaična sestava prizorov, povezanih ali prekinjenih, kot so zgodbe, ki se nam lahko zgodijo v mestu, sestavljajo urbani mladostni mozaik s pridihom svobode, ki obdaja čar popotovanja v tuje mesto. Prek kratkih prizorov in podob vzbujajo predvsem občutenja in intuitivno vstopanje v pesniške, igralske in glasbene podobe mesta ter življenja v njem, a se pri tem dotaknejo številnih vprašanj: kakšen odnos vzpostavljamo do kraja, kjer živimo ali ga obiščemo, do mesta, kjer živijo naši bližnji, do bližine in razdalje, mestnega dogajanja in utripa, njegovih zgodb ter po drugi strani, kako mesto oblikuje navade življenja v njem, dnevno rutino gibanja, kako se mesto naseli v nas, kako ga pogrešamo, ko ga zapustimo, in kaj mesto v vseh teh primerih sploh pomeni. Mesto postaja odprta točka, pripravljeno, da ga naselimo. Hrupno okolje mesta je – če pogledamo nanj z druge perspektive – popolnoma nemo, dokler ga ne napolnijo različne zgodbe.

Mesto postaja metafora, saj obstaja zgolj z zgodbami, ki jih v mestu skupaj z njim pišemo mi in pomemben delež teh zgodb, ki se navezujejo na mesto, postajajo ljudje, ki jih v mestu srečamo, mimogrede in le kratkotrajno ali pa se z njimi zbližamo.

Svežina, ki jo vnaša "mladost" generacije Y, se izrazi predvsem v izraziti želji po dinamiki urbanega prostora; ta s seboj prinaša obljubo neskončnih možnosti, številnih poti, ki vodijo v različne smeri in naključnih srečanj, ki se tu lahko zgodijo. Vznemirjenje, ki spremlja nedefinirano občutje, da se lahko zgodi kar koli, se na trenutke prepleta z neizogibnim padcem, neizpolnjenimi hrepenenji, spomini in žalostjo. Obravnavana tematika je v tem obarvana izrazito z "mladostniškim" občutjem še nedoločene prihodnosti že naslednjega dne, a prav v svoji iskrenosti deluje zrelo in ustvarja ogrodja, ki jih lahko gledalec naseli z lastnimi zgodbami, občutji in vprašanji o tem, kakšen organizem je njegovo mesto, kako živi v mestu in kako mesto živi v njem.

Generacijo Y pa so ustvarjalci želeli izpostaviti še drugače; generacija interneta, sodobnih tehnologij in družbenih omrežij, generacija individualistov, vajenih hitrega in nenehno spreminjajočega se življenja, naj bi bila tudi egocentrična, narcisoidna in izrazito usmerjena vase. Štirje igralci kot štirje Jazi iz naslova predstave za izpostavitev takšnih značilnosti uporabljajo "selfija", a takšnih podob smo na mestnih ulicah že vajeni in sestavljajo vsakodnevno urbano življenje mladih. Zato preseneti zaključna pesem Boli me kurac, ki v kritični maniri in s predhodno poetično pozitivnostjo predstave neskladno jezo "v kurac" pošlje vse, kar zaznamuje naša življenja, od vsakdana z domom in delom, politike in ideologij, naših želja in trudov, idealov, sebičnosti, strahov ...

Če namreč predstava do končnega dela gradi na tematiki ljudi in mesta, vztraja pri odprtosti in raznolikosti občutij ter odnosov, osvobajajočem in neobremenjenem občutju svobode, pa tudi iskreni prepustitvi sentimenta, in se v tem dovolj široko odpira raznolikim gledalcem, pa prav končna pesem zmede, kot ostanek morebitnega izhodiščnega koncepta ustvarjalcev o tem, kaj označuje generacijo mladih in v kolikšni meri to izpostaviti. Predstava namreč piše zgodbo o mestu in mladih, ki konkretne prizore in neulovljiva občutja lahko razteza čez vse generacije, zato eksplicitno kritično zadnjo pesem težko razumemo kot motivno ozadje specifičnih zgodb generacije do 30. leta ali kot doživljanje, ki bi podlagalo radovednost, odprtost in pripravljenost na naseljevanje in živetje vsakovrstnih mestnih zgodb."
- Nika Arhar, 31. 3. 2014, MMC RTV Slovenija

Gledališče Glej

 

Gregorčičeva 3
1000 Ljubljana

+386 1 421 9240
info@glej.si

Rezervacije:
rezervacije@glej.si

Če želite biti obveščeni o dogajanju v Gledališču Glej,
se prijavite na Glejevo e-poštno listo.

E-pošta:

© Gledališče Glej, vse pravice pridržane. | Pogoji uporabe | Oblikovanje: EE | Izvedba: GOOJA d.o.o.