Predstave

Premiera

18. Januar 2014 ob 20:00h

Gledališče Glej

Po motivih Ivana Cankarja: Bela krizantema
Avtorja in izvajalca: igralec Branko Jordan in režiser Miha Golob
Fotografija: Uroš Abram
Oblikovanje svetlobe in tehnično vodstvo: Grega Mohorčič
Tehnična podpora: Martin Lovšin
Izvršna producentka: Inga Remeta
Produkcija: Gledališče Glej

Vse, kar je pred dvajsetimi leti obetalo, se je sesulo v prah. Pokazalo svoj pravi obraz. Brezznačajen in spolitiziran. Pomanjkanje etike in morale se je zažrlo v vse pore družbe. Država deluje po principih mafije, korupcije, klientelizma in elitizma. Na vseh nivojih. Vertikalnih in horizontalnih. Gospodarstvo, pravosodje, novinarstvo, zdravstvo, šolstvo, ... kaj pa kultura, gledališče? Ima moč in pravico, da lahko drži ogledalo in vrže kamen?

Po petnajstih letih se bosta na istem odru ponovno srečala režiser M. G., prisiljeno osvobojen pred osmimi leti, ter igralec B. J., ki si je svobodo ponovno privoščil s 1. 1. 2014. Sošolca, cimra, sodelavca in prijatelja. Primerne okoliščine, primerno okolje in čas za revizijo. Čas za ogledalo in kamen. S pomočjo Cankarjeve Bele krizanteme čas za predstavo. Za predstavo o svobodi, svobodi duha, mišljenja, o svobodi preživetja, o svobodi umetnika in umetnosti. In o odgovornosti. Predstava je kot vremenska napoved. Nastane na podlagi stvarnih podatkov, predvidevanj, preteklih ocen, znanja, sklepanj in ugibanj. In potem »pride dan ...«

»Ali je umetnik umetnik, ali ni; sredi med umetnikom in neumetnikom ni ničesar.« Ivan Cankar

Posebna zahvala: Uroš Abram, Branko Rožman, Matej Pajntarj, Jure Vlahovič, Nina Holc, Zoran Garevski & Young Squat

Foto galerija

Video

Svoboda/Freedom from Gledališče Glej on Vimeo.

Kritike

"Od negotovosti do egotripa

V soboto sta se po petnajstih letih na odru Gledališča Glej zopet združila igralec Branko Jordan in režiser Miha Golob. Po preteklem času sta se odločila uprizoriti revizijo naše kulturne scene. Predstava nosi naslov Svoboda, saj se poigrava s pojmom te besede in odpira vprašanje, ali svoboda kot taka sploh obstaja. S tem se avtorja navežeta na status svobodnega umetnika, za katerega vsak ve, da je nezavidljiv. Razlog leži v dejstvu, da sta oba žrtvi ali nežrtvi tega statusa. Golob je na svobodi že osem let, Jordan pa se je za prekinitev delovnega razmerja prostovoljno odločil pred kakšnim mesecem.

Jordan je zamenjal že tri gledališke institucije. Selil se je iz SLG Celja, Prešernovega gledališča Kranj in SNG Maribora, a mu očitno nobeno od teh ni prineslo zadovoljstva. Golob je bil na začetku svoje kariere direktor in umetniški vodja Šentjakobskega gledališča, sedaj pa ostali direktorji vztrajno zavračajo njegove prošnje za delo. Njuna pot nakazuje, da izbor vloge umetnika pomeni životarjenje. Umetnik, ki je izgubil okrilje institucije, je na milost in nemilost prepuščen naši kulturni sceni in njeni negotovosti.

O tem je že pred več kot sto leti pisal Ivan Cankar v svojem najbolj znanem eseju Bela krizantema. Tekst predstave je tako mešanica izsekov iz tega eseja ter improvizatorskih misli avtorjev. Cankarjev esej vključuje pregled takratnega odnosa Slovencev do umetnosti, ki je bil skoraj identičen današnjemu. Podnaslov eseja je Mojim recenzentom, saj se pisatelj obregne tudi ob slovenske kritike in njihovo primitivno mentaliteto. Režiser in igralec z uporabo tega teksta neposredno in satirično kritizirata slovensko kulturno sceno.

Predstava je tako zvito zasnovana, da na trenutke kritizira samo sebe. Konkreten primer tega je, ko Jordan izpostavi dejstvo o izboljšanju predstave s slačenjem. Igralec med drugim opisuje mnenja nekaterih recenzentov, ki so ga v preteklosti raztrgali ali hvalili. Njegov način niha od evforičnega obnašanja do sprijaznjenega z usodo ali popolnoma arogantnega prenapihovanja. Vseskozi mu uspe držati sarkastično raven in visok nivo humorja, kar ga dela všečnega.

Režiser se najprej v predstavo vpelje kot spremljevalec na električni kitari, nato začne svojo osebno pripoved. Na odru se pojavi v civilu, kot režiser Miha Golob. Jordan se ob njegovem vstopu prav tako prelevi v samega sebe. Par razloži svojo osebno navezo, kako sta bila sošolca, cimra in kasneje sodelavca. Nazorno pokažeta, da ju ne zanima, če je predstava s svojo pretencioznostjo politično nekorektna. Z očitno zlagano vljudnostjo in samoljubno držo igralec simulira lastno svobodo in ta svoboda se stopnjuje.

Cankarjeva pretresljiva pripoved o kači, ki je prav tako izsek iz Bele krizanteme, je uvod všikaniranje publike. Kači je ime Publikumu, ki simbolizira nas gledalce. Kot tista kača smo večino časa brez življenja, a lahko postanemo neusmiljeni. S prej opisanim odnosom se Jordan odkrito posmehuje občinstvu, čeprav priznava, da je večinoma sestavljena iz njegovih in Golobovih prijateljev.

Poleg pozdravljanja znancev v občinstvu je Jordan citiral tudi hvalospeve našemu gledališkemu prostoru s strani različnih teatrskih ljudi. S tem je pod drobnogled vzel profesionalnost našega gledališkega prostora, ki zaradi svoje majhnosti to ne more biti. Svojo trditev dokaže s prvim valom občinstva, ki ga vrže iz dvorane. To so njegovi zdajšnji ali bodoči pogodbeniki. Vstalo je presenetljivo število ljudi.

Zdaj pa se obrnimo še na mojo rahlo neprofesionalnost in incident, ki ga je povzročila. Zaradi ponočevanja sem kmalu po prvem odhodu gledalcev zazehala. Jordan je to opazil in me na podlagi moje biološke reakcije poslal ven. Jaz sem zaradi svoje recenzentske funkcije poskušala podaljšati svoj obstanek v dvorani, vendar ni želel nadaljevati, dokler je nisem zapustila.

Zatorej predstave nisem videla do konca. Čast ostati do konca je dobila le ena gledalka. Koncept je namreč bil, da se sistematično iz prostora zmeče celotno občinstvo na podlagi popolnoma banalnih razlogov. Eni morajo oditi, ker berejo kritike. Naslednji zato, ker kadijo. Tako se je nadaljevalo. Nastopajoči je pri izvedbi tega tipično zagrabil možnost za boljši show.

Po pričevanju edine gospe, ki je imela pravico ostati, sem izvedela, da si igralec izbere tisto osebo, ki je zagotovo ne pozna. Povabijo jo na kozarec šampanjca in se z njo pomenkuje o osebnih stvareh. Stvareh, kot sta služba in njen odnos do umetnosti. Zaključi se torej z vrhuncem gledališke intime. Iz oči v oči s performerjem. Ne izvemo pa, ali je bil na koncu slišan en osamljen aplavz.

Predstava je vsebovala nekatere inovativne in simpatične elemente. Vreči kritika iz dvorane se mi zdi drzna poteza. To bom označila kot pohvalno. Morda pa imata avtorja le srečo, da sta naletela na kritika, ki je osebno precejšnji pristaš maltretiranja publike. Ker je igralec svoboden, si za izganjanje ljudi vzame čas. Preveč časa. In tako odpira vprašanja o sami umetniški svobodi. Koliko mu je dovoljenega, preden bo po domače rečeno, še kdo užaljen in preden bo igralec izgubil še eno možnost za boljši kruh." - Urška Sajko, Radio Študent, 20. 01. 2014

"Nesvoboda na svobodi

Lahko bi rekli, da predstava govori o tem, kako 'biti ali ne biti v zaporu'. Pa tudi o prostovoljni in neprostovoljni svobodi. Pa o nesvobodi svobode. Morda celo o svobodi zapora.

V soboto, 18. januarja, je bila premierno uprizorjena predstava Svoboda v produkciji gledališča Glej. Avtorja in izvajalca – režiser Miha Golob in igralec Branko Jordan – v njej spregovorita o svoji več kot petnajstletni izkušnji ustvarjanja v sodobnem slovenskem gledališkem prostoru. Gre za avtorsko predstavo, v kateri izvajalca stopita v dialog drug z drugim, z občinstvom in družbo, pri tem pa svojo izkušnjo reflektirata tudi ob pomoči esejističnega delaIvana Cankarja z naslovom Bela krizantema.

"O čem je govorila predstava?" me je vprašal Tadej. Star je enajst let. "O svobodi," sem odgovorila. "O svobodi? O tem, da nismo v zaporu?" je vprašal.

Ja, lahko bi rekli, da predstava govori o tem, kako 'biti ali ne biti v zaporu'. Pa tudi o prostovoljni in neprostovoljni svobodi. Pa o nesvobodi svobode. Morda celo o svobodi zapora.

V predstavi avtorja reflektirata delovne razmere in odnose na področju umetnosti. In vendar to ni predstava o življenju umetnika. In ni predstava o umetnosti. To je predstava o življenju vsakega od nas. Predstava, v kateri nam igralec, ki se je prostovoljno odločil, da bo izstopil iz delovnega razmerja s Slovenskim narodnim gledališčem Maribor, in režiser, ki od leta 2008 neprostovoljno ustvarja na svobodi kot samozaposlen v kulturi, zastavita vprašanje: Kako želim preživeti svoje življenje? Koliko lahko vplivam na potek svojega življenja? Dobim službo, ker sem sposoben ali ker moj oče pozna direktorja? Dobim nagrado, ker sem najboljši ali ker sem na vrsti? Ker sem pravega spola, prave narodnosti, starosti?

Kot pove Branko Jordan: ''Nekatere odločitve so sporne, druge ne. Nekatere probleme obravnavamo, drugih ne. Sodbe in njihove posledice so nevidne, brezosebne.'' In v začetku meseca je treba plačati račune. Za vrtec, elektriko, plin, bencin. Plačati je treba za življenje. Vprašanje, ki odmeva po ogledu predstave, pa se glasi: Je za življenje treba plačati z življenjem?

Svoboda Branka Jordana in Mihe Goloba je iskrena, premišljeno režirana, vrhunsko izvedena, humorna in boleča. Smejem se in razmišljam o svoji nesvobodi na svobodi."
- Saška Rakef, 3. program Radia Slovenija, radio ARS, 21. 01. 2014

"Teatralizirana ujetost

V projektu, »nazvanem« Svoboda, se igralec Branko Jordan in režiser Miha Golob lotita stvari prek Cankarjeve Bele krizanteme, saj veste, tistih 16 »drobcev«, v katerih se rado ugotavlja ničejanski vpliv in se obračunava s »tako zvanimi« recenzenti, predvsem pa dopušča svoboden pristop: poljuben izbor prilike ali dveh, zlasti take metaforike polne in vijugaste narave, med katerimi umetnik prosto ubira svojo pot. Jordanov vstop v Svobodo je šegav, kopitljaje kot kobila, Krpanova nemara (še eden znamenitih Cankarjevih obračunov), z visoko privzdignjeno glavo takoj ošvrkne »svojo publiko«, jo zaslepi z lučjo in nato spravljivo koketno pobesi pogled za nadaljevanje. Pražnje oblečen in s potiskom svojega idola Cankarja na majici se Jordan giblje med monodramo, recitalom, prebiranjem in razbiranjem besedil, kakšen stavek spontano obrne v vljudnostno mašilo ali popestrilo, predvsem pa preizkuša Cankarjeve besede, najprej kot večno in aktualno klasiko – ki jo kar preprosto preslika na svojo (trenutno) pozicijo –, nato pa preveri še klasični dramski način, ki mu sledi nenadni performativni izstop: »Ali lahko danes igralec na svobodi v Gleju samo govori neko tuje (klasično) besedilo?«

Svoboda, ki jo Svoboda načenja, je seveda svobodnjakarsko življenje z zvenečim nazivom samozaposlenega v kulturi, pod posebno omembo »trenutna prioriteta ministra za kulturo«, ki ga je v teh nekaj dneh na novo in spet izkusil Jordan, njegova uvertura v svobodo je obenem soočenje z njo (Golob je »v tem« recimo že vrsto let: vsekakor bi ponujala večja prisotnost njegove pozicije zanimiv »kontrast«, ki ga izzove z grozečim šopom modrih kuvert; za zdaj ostaja bolj spremljava in priča). Izhodišče predstave je metonimično, prek »specifične« igralčeve pozicije (s šopkom pohvalnih ocen za popotnico), sklene pa, da je svoboda samo beseda, utvara za navidezno moč, zadeva varljivega (teatra). Za dejanski »neustrašni«, svobodni govor bi vsaj Foucault terjal ščepec več doživete investicije; v Svobodi se tveganost svobode predvsem diagnosticira, izvleče na dan in problematizira, ne pa tudi prakticira: v tem je tudi (njena) ironija, navse-zadnje, v kakšni poziciji pa je svo-bodnjak, da bi si svobodo lahko privoščil?!

Predstava je nastavljena deloma v kabarejskem duhu z nekaj duhovitimi točkami, kot je tista v (pot)opisno-reportažni projekciji iz arhiva nastajanja Svobode, ki seveda manjka, ima pa zato iskrive opombe – ali pa, končno, omogoča kopanje v pozornosti publike, ki mu jo spelje neka naključna riba. Jordan se kot prekaljen maček seveda z vajeno lahkoto premika od točke do točke, se prestopa po resnobnem Cankarju z znamenitimi brki, jih po potrebi odvrže in sklene v navidez sproščeni drži s cigareto in nogami na mizi. Predvsem pa se izmika vsem kontekstom in pravilom (igrane) spodobnosti, pa tudi svoji osebni poziciji, ko preprosto opozarja tako na diskurzivno vklenjenost situacije, na ujetost človeka umetnika v simbolnem redu in v produkcijskih in nagrajevalnih mehanizmih umetnosti ter na razmerje med letno inventuro gledališč in dnevnim preživetjem znotraj njega. Šarm je v njegovi izmikavosti med prevzet(n)ostjo ali pristranostjo, ki spreminja barve tudi, ko se sonči v soju luči in pogledih dragega publikuma, te spremenljive živali.

Jordan v »popolnoma svobodnem duhu« za sklepno dejanje vendarle izvrši prerez publike in njeno postopno diskvalifikacijo, ko jo milostno odpusti iz predstave na svobodo. Kdo bi vedel: če ni vse v besedah, morda res zbere neustrašni pogum vsaj za posebno izbranko ali izbranca iz občinstva. A to je zadeva osebnoizpovedne, morda lirske dimenzije. V postdramskem pa gre za simpatičen paket, ki iz »prividnosti« ustvari zanimivo intrigo in spretno izrabi »pravila igre« v svoj prid."
- Nika Leskošek, Dnevnik, 24. 01. 2014

Gledališče Glej

 

Gregorčičeva 3
1000 Ljubljana

+386 1 421 9240
info@glej.si

Rezervacije:
rezervacije@glej.si

Če želite biti obveščeni o dogajanju v Gledališču Glej,
se prijavite na Glejevo e-poštno listo.

E-pošta:

© Gledališče Glej, vse pravice pridržane. | Pogoji uporabe | Oblikovanje: EE | Izvedba: GOOJA d.o.o.