Glej,
Predstave

Premiera

5. November 2013 ob 20:00h

Gledališče Glej

Po motivih Roland Barthes: Fragmenti ljubezenskega diskurza
Režija: Nina Šorak
Dramaturgija: Zala Sajko
Igrata: Nika Rozman, Stane Tomazin
Video: Pila Rusjan
Asistenca pri videu: Dejan Štefančič, Hanna Juta Kozar
Glasba: Oscar Bianchi
Kostumografija: Tina Pavlović
Fotografija: Sunčan Stone
Lučno oblikovanje in tehnično vodenje: Borut Bučinel
Izvršna producentka: Inga Remeta
Produkcija: Gledališče Glej, Tribuna

Misel na predstavo se je rodila ob poslušanju pesmi. Pesmi z naslovom 'Četrtek'. Ker se kot G-FARTovci ukvarjamo predvsem z iskanjem pravega načina kako vzbuditi čutnost gledalca, se je ravno tu ponudila priložnost prevoda neubesedljivega na oder. Kako preslikati občutke, ki jih dobimo ob poslušanju ravno te pesmi? Kako postaviti tisti košček praznine posameznika na oder, ko se zazre proti horizontu in obmolkne?

Pri iskanju situacije smo se ustavili pri ljubezenskem diskurzu. Ta je danes namreč izredno samoten; podcenjujejo ga in se iz njega norčujejo. Vse kar zna je, da zaide v pathos, kar pa pri gledalcu nikoli ne zbudi realnih čustev. S 'Četrtkom' bi radi spomnili na dejstvo, da smo se vsi že kdaj dotaknili te samosti.

"Vsakdo bo razumel, če ima X 'velikanske težave' s svojo spolnostjo; nikogar pa ne bodo zanimale težave, ki jih utegne Y imeti s svojo sentimentalnostjo. Ljubezensko čustvo je iz mode, a te zastarelosti ni mogoče rešiti niti s spektaklom." Barthes: Fragmenti ljubezenskega diskurza

Foto galerija

Video

Četrtek/Thursday from Gledališče Glej on Vimeo.

Kritike

"Nabrušeno ogledalo ljubezenskim odnosom

»Kaj mislim o ljubezni? V glavnem ne mislim nič. Rad bi vedel, kaj je ljubezen, a ker sem znotraj nje, vidim njeno bivanje, ne njenega bistva.« - Misel Rolanda Barthesa­ iz njegovega dela Fragmenti ljubezenskega diskurza bi lahko bila eden izmed interpretativnih povzetkov projekta Četrtek v režiji Nine Šorak in dramaturgiji Zale Sajko, ki je nastal pod okriljem rezidence skupine G-FART v Gledališču Glej.

Naslovitev projekta je sicer nezavezujoča; je naslov pesmi, ki je vzbudila tesnobo, in če je tesnoba kje res doma, je to v doživljanju in razvijanju zaljubljenosti oziroma ljubezni. Razsekani strukturi Barthesovega dela, v katerem avtor skozi razdrobljene sestavke s poglobljenim analitskim in izkustvenim pogledom pridrži nabrušeno ogledalo našim ljubezenskim odnosom (do katerih je neizprosno krut, in vendar le iskren), sledi tudi uprizoritvena dramaturška shema.

Zapisan citat se navezuje na postavitveno potezo, s katero v Barthesovo antologijsko delo ekipa ne vstopi »akademsko«, deklarativno, recitalno, ampak v maniri spreobrniti teorijo v pragmatizem v njegovi najberljivejši obliki. Ravno prav razposajeno spontana Nika Rozman in Stane Tomazin prevzameta vlogo prototipskega zaljubljenega para, ki je neprestano v akciji; v osvajanju, zmerjanju, spogledovanju, otipavanju, zamerah in kar je še tovrstnih komplementarnih variant.

Sta torej »v« zaljubljenem stanju (z izjemo nekaj namernih citiranih, »filozofskih« izstopov) in neprestano zverižena s čustvi: najprej v dvoumnem tipanju, nato lovljenju in izmikanju ter naposled vprežena v skupnost, v enost, v obsedno stanje, ki na koncu prekipi in je izvrženo v negotovo sklepno zarezo.

Onadva, ki sta obenem mi vsi, ne vidita bistva svojega »blaženega« stanja, ga krčevito čutita, ne pa tudi zares razumeta. In mi, kot občinstvo, se bebčkastim prizorom smejemo, čudimo tej visoki stopnji naivnosti in zaslepljenosti, nadrejeno ocenjujemo njun otročji nivo obnašanja, morda nezavedujoč se, da smo lahko sami prav isti moment nekomu v realnem življenju objekt posmeha in nepoboljšljiva ljubezenska žrtev.

Ne le interpretirati tako kompleksnega dela, kot so Fragmenti ljubezenskega diskurza, ampak ga tudi avtorsko premestiti na oder, je več kot pogumna in izvirna gesta, ki je to pot prijetno zaživela v svoji duhovitosti, razbremenjenosti in komunikativnosti z realnostjo vsakdana, spodmaknil pa se ji je občutnejši sunek ostrine prežeče grozljivosti onstran ljubezenskih ekstaz, ki lahko vsak trenutek preseka idilo." - Zala Dobovšek, Delo, 09. 11. 2013


"Ljubezen pod drobnogledom

Predstava Četrtek je nastala po motivih besedila, ki je po gledališčih često (zlo)rabljeno kot obvezno študijsko gradivo pri vseh klasičnih ljubezenskih prizorih in ki torej kolektivno gledališko zavest naseljuje predvsem skozi podtekst. Gre seveda za Fragmente ljubezenskega diskurza Rolanda Barthesa – kdo jih ne pozna, vsaj kot vedno privlačno čtivo, tega pronicljivega in točnega »interludija« v morfologijo govorice ljubezni in minljivost njenih navidezno ekstatičnih stanj. Fragmente redkeje srečamo kot neposredno inspiracijo ali kar besedilo za predstavo, ki tokrat v precep postavlja koncept »romantične ljubezni« v času izgubljene nedolžnosti. Tudi Četrtek je en tak fragment o »biti ali ne biti« ljubezni, ki obenem združuje pravljični nekoč in konec, ki pa ni nič več tisti srečni »do konca svojih dni«, ampak čisti ljubezenski (de)konstrukt na gledališkem podiju.

Predstava je skrčena na bistveno, na dva igralca, žensko in moškega, in na iskanje ljubezni v njeni fantazmatski osnovi z videom Pile Rusjan, ki v zmanjšani vidljivosti razpira medprostorje romantični nadstavbi, in to v različnih agregatnih stanjih, od tiste vsakdanje zmesi do trdne zakoličenosti klišejev in hlapljivosti emocij. Čeprav ni brez prepričljive silovitosti in grobosti v momentu uničujočih s(t)anj, predstave torej ne briga seksualni temelj v realnem, bolj je osredotočena na željo po ljubezni, na njeno primerjalno iskanje, ki pa je v samopotrjevanju, v želji po (samo)ohranitvi, po večno istem brez spremembe – torej po vztrajni iluzorni, nekaj tudi gledališki (samo)prevari o njenem prikazu, manj pa v avtentični želji po drugem.

Sicer ima predstava v režiji Nine Šorak in dramaturgiji Zale Sajko, ki navadno nastopata v obrnjenih vlogah, v zastavku načeloma vse: je inteligentno zasukana, z zdravo mero realnosti in gledališkega, duhovita in ostra v kontrastih ideala in njegove materialne konstitucije ter njegovega uničujočega jedra, silovito strastna in nežno romantična, banalno pragmatična in skopo teoretična, najprej v eksaltirani vnemi vreščečega kipenja, takoj zatem hladno zaničujoča; za trenutek celo razširjena na nivo metaperformativnosti, v vsakdanjost, kjer bivamo z njenim nastajanjem in igralcema tudi gledalci. Prav tu pušča ljubezenski govorici kot taki, ki vendar povsem obvladuje vse v nas, še zlasti na drugih področjih, še precej neobdelanega prostora.

Pa vendar zna predstava iz filozofske štrene dobiti otipljivo meso in to kljub spolzkemu terenu ob pretenciozni teoretski spremljavi. Ne boji se razstaviti zaljubljenosti v vseh njenih otročjih in trmoglavih kapricah, prismuknjenih igricah, ki se ne oddaljujejo v distancirani klinični raziskavi, ampak se premikajo v smer nežnih zbliževanj, kipečih zanosov in emocionalnih odnosov, na koncu pa odplaknjenih nanosov.

V uprizorjeni ljubezni sta se našla dva mlada igralca, ki se igri predajata iskreno zares, »iz srca«, brez odvečnih klišejev in šmire, kar učinkuje osvobajajoče naravno; kljub generalnemu in simetričnemu pokrivalu (kostumografija Tine Pavlović) sta v večji meri zamenjala vloge spolnih stereotipov: Stane Tomazin z redko občutljivo senzibilnostjo, zdaj razglabljajoče in z nevrotičnim razcepom, in Nika Rozman, stvarna, nagajiva, tudi pobalinska, potem na mah brezkompromisna, izkažeta silovitost, strast in boj za obstanek minljive ljubezni v na dobro uro skrčenem kompozitu, ki bi ga gledalec lahko kar gledal. Predstava o ljubezni, ki je v temelju zaznamovana z mankom, je kot celota, razumljivo, nepopolna in nedokončana, vselej ji nekaj manjka in taka tudi mora biti; a ko se uprizarjanje tako sredi plimovanja odsekano prekine, se za zdaj občuti še gledališko nepotešeno. Vendar obenem kot nekaj, kar je definitivno vredno ogleda in tudi nadaljevanja." - Nika Leskovšek, Dnevnik, 22. 11. 2013

Gregorčičeva 3
1000 Ljubljana

+386 1 421 9240
info@glej.si

Rezervacije:
rezervacije@glej.si

Če želite biti obveščeni o dogajanju v Gledališču Glej,
se prijavite na Glejevo e-poštno listo.

E-pošta: