Predstave

Premiera

7. December 2011 ob 20:00h

Gledališče Glej

Avtorji: Jure Novak, Katarina Stegnar, Urška Brodar
Nastopa: Jure Novak
Oblikovalec svetlobe: Grega Mohorčič
Tehnična pomoč: Grega Mohorčič, Martin Lovšin
Fotografija: Ivian Kan Mujezinović, Urška Boljkovac
Izvršna produkcija: Inga Remeta

Produkcija: Gledališče Glej
Koprodukcija: Zavod Poza

V sodobnem svetu je človekova dolžnost, da je srečen. Srečni moški, ženske in otroci na plakatih in v reklamnih spotih nenehno kažejo, na kakšen način najlažje postanemo srečni še sami. Kaj sreča, poleg njene kemične slike, sploh je? Zakaj je tako visoko na lestvici sodobnih vrednot? Še več – zakaj je prav sreča edina vrednota, v katero se ne dvomi, ki je inherentno dobra? Ste v preteklem mesecu pogosto občutili potolčenost, žalost, muko ali celo brezup? Ste se v preteklem mesecu le s težavo lotevali reči, ki jih sicer radi počnete? Odgovor je na dlani:

Jure Novak: Zato sem srečen je performans o depresiji, je performans za vas.
Če ga obiščete zdaj, prejmete še instant gratifikacijo.
Količine so omejene.

Predstava je na voljo na ogled le za dvanajst gledalcev in so vnaprejšnje rezervacije vstopnic NUJNE!
pišite nam na:rezervacije@glej.si

Foto galerija

Video

Kritike

"V Gledališču Glej so sinoči premierno uprizorili zanimivo predstavo z naslovom Zato sem srečen, ki tematizira depresijo v sodobnem času. Gre za interaktivno monodramo, oziroma performance, ki se v sodelovanju z gledalci v celoti zgodi na odru. Nosilno vlogo ima pesnik in prevajalec Jure Novak. Predstavo si je ogledala Ana Rozman.
ANA ROZMAN: Oder Gledališča Glej se je sinoči spremenil v dnevno sobo glavnega igralca, ki igra tako vlogo kot sebe samega. Ob vstopu v dvorano smo se obiskovalci sezuli, si obuli copate, se namestili v udobne fotelje na odru, gostitelj Jure Novak, pa nam je postregel s pijačo. Tema predstave je depresija, nerazložljivi občutek žalosti ali melanholije, ki občasno prevzame vsakega izmed nas. Vendar kako v gledališču učinkovito spregovoriti o depresiji, ne da bi zašli v pretirano patetiko in samopomilovanje. Ustvarjalci so se odločili za poustvarjanje intimnega domačega okolja, v katerem je gledalec že s prostorom vključen v zgodbo na odru in se tako vanjo lažje vživi. Jure Novak, tako 12 obiskovalcem, medtem ko pripravlja testenine z omako, govori o svojem doživljanju depresije in sicer z zgodbo za katero gledalec ne ve v kolikšni meri je zares njegova. Vsebinsko se namreč nanaša na kratko znanstveno fantastično zgodbo Avstralca Grega Egana, v katero je Jure Novak vpletel svoje lastno doživljanje. Predstava niti za trenutek ni patetična, ampak se spretno giblje na robu med ironijo, resnico, humorjem in dejstvi. Opozarja na srečo kot imperativ, ki nam ga vsak dan vsiljuje družba z bleščečimi podobami nasmehov medijskega sveta. Interaktivni performance Jureta Novaka torej v celoti opravi svoje delo, ter na inovativen način spregovori o temi, ki večinoma ostaja zamolčana." - Ana Rozman, Radio Slovenija 1, Danes do 13h, 8. december 2011

»Igralec postreže z depresijo
Tokrat se jure Novak v vlogi performerja kot izvedbeni solist v predstavi Zato sem srečen predstavlja v mešanici trendovskih gledaliških prijemov, ki jih vtira tako v formo dogodka (neprestana interaktivnost) kot vsebine (odstiranje zasebnosti). Postreže z retrospektivnim vpogledom v svoje že skoraj življenjske zdravstvene tegobe, intimno gesto pa realizira v provizorično domačnem stanovanju, kjer se med drugim že na začetku počuti (sumljivo) srečen ali vsaj dvomljivo evforičen.
Komorna zasedba obiskovalcev - solidno razbremenjena zadrege ob vdiranju v nedotakljivo posameznikovo sfero - se pripravlja na porcijo dvoplastnega prebavljanja. Ob vehementnem pripravljanju večerje in sproščenem dialogu z gosti Novak prehaja v odstiranje boleče mladosti, zapečatene z diagnozo tumorja, ki je sicer s posegi uspešno skopnel, zato pa za seboj pustil drugo tesnobno sled - depresijo. Medtem ko družba zagrize v sveže pripravljeno specialiteto, jo poplakne z vrhunskim vinom in se poskuša prepustiti kulinaričnemu razvajanju, gostitelj neumorno vztraja v pripovedovalskem primežu in čutnost okusa se neokusno sprijema z opisi operativnih metod, agresivnih terapij, namestitve možganske proteze in trajnega, parazitsko čudaškega počutja. Prestrukturirani možgani zadovoljno vzbrstijo le še ob temačnih dražljajih (Kafki, Beckettu, Pink Floydih ...), mukotrpno vstajanje iz postelje se zavleče do štirih ur (moment za rahel fizično-simbolni odvod v preobraženega Gregorja Samso), celična razporeditev v glavi je kaotična, nelogična, človek je nemočen in zbegan, ampak obrok je še vedno slasten in vino nadvse žlahtno.
Poleg stalnega kontrapunkta gurmanskega uživanja in pretresljivega izpovedovanja, vznikne morda še osnutek vzajemne neplodne komunikacije: »pacient« se ob tegobah simptomatično zamoti s kuhanjem, njegov »slušatelj« pa zatem vsebinski tragičnosti navkljub ponekod nehote odplava stran, v svet čutnega užitka.
Ne samo da je sreča lomljiva, depresija pa klena, težava je predvsem v mimobežnosti sodobnega življenja in osredotočenega opazovanja le-tega, tovrstna pomanjšana vzorčnost se do neke mere gotovo pritaji tudi v uprizoritveno izjavo. Pa vendar neartikulirana razrahljanost sklepnih prizorov ni le v očeh obiskovalca, morda prej v zamujeni priložnosti dodajanja »streznitvenega momenta«, pa čeprav le v preneseni obliki kakšnega drobca pelina.«
- Zala Dobovšek, Delo, 13. December 2011

"Programirana sreča
Povabilo na predstavo Zato sem srečen v organizaciji Gledališča Glej obsega ponudbo celostnega večernega dogodka v ambientalno decentni postavitvi z nežno privito svetlobo in glasbeno podlago za ožji krog izbrancev, ki si ob večerji naliva čašo čistega vina. Predvsem pa je povabilo v glavo nekega subjekta, konstrukta Jureta Novaka, ki prek neke »resničnostne zgodbe« izpostavlja vprašanje psihičnega zdravja sodobne potrošniške družbe. Njegov razlog za srečo pravzaprav za stanje popolne evforije- tiči v zgodbi o malignem tumorju in kolateralno podivjanih hormonih (navdihnjeno po knjižni predlogi Grega Egana Reasons to be cheerful). Jure Novak, sicer režiser, pod vodstvom Katarine Stegnar pa tokrat tudi performer, v polzaupni intimi dnevne sobe igra uglajenega gostitelja, ki se dobro počuti v svoji (ne)srečni performerski koži. Med kuhanjem, znojenjem v napornem polfetusnem položaju, preoblačenjem večerne galanterije je sproščen, ne patetičen, faktičen, ko polterapevtsko klinično do napol nonšalantno stresa znanstvenofantastične prigode z eksaktno medicinsko terminologijo. Žanrskemu kontekstu avtobiografskega performansa primerno ostaja meja med fakcijo in fikcijo zabrisana. Občinstvo je prijateljsko pritegnjeno v asistiranje pri pogrinjkih in ob priložnostnem klepetu ter odstira narativne, gastronomske, muzikalne, koreografske in druge plasti predstave. Zakrinkana v formo »zadnje večerje« predstava koplje predvsem po gledalčevi intimi, potipa njegovo mentalno zdravje, sposobnost empatije in trpežnost želodca, intriganten je njen konceptualni zahtevek, naj se naseli v gledalca odznotraj in od tam tudi povsem fizično učinkuje, medtem kopo-uživa njeno vsebino. V razkošju dnevne ponudbe ga uščipne z rakci, če se mu ne zatakne ob terminalnih temah. V kontrapunktu materialne in duhovne hrane zakuha bizarno nasprotje slehernikove anemičnosti, čustvene invalidnosti in nemočne izgubljenosti ter mešanici doda začimbo absurdnosti, ki jo zajema že frustrirajoča napetost v paroli sodobne družbe v obliki imperativa: »Uživaj!« (O posledicah na bazi simbolnega oziroma kulture, tukaj torej gledališke, je imel že dovolj povedati Lacan.) V znanstvenem nadzoru človeškosti je prepoznati vsebinsko vzporednico z drugimi umetniškimi obdelavami tematike, kakšnim Narodom prozaca in principielno s Peklensko pomarančo. Kubrickovski moment je izkoriščen tudi v momentu deusa ex machine, ko se ob pompozni spremljavi fanfar iz Straussovega Zaratustre s stropa spusti obskurna kontrolna naprava: do sreče z enim pritiskom na gumb. S podobno medcitatnostjo vnaša predstava tudi nekaj komičnega efekta, deprimiranost v potrošniški družbi pa zreducira na stresnost ob urejanju administracije. Dramaturško prečiščena (Urška Brodar) predstava s funkcionalno premišljenimi prizori taktično zavija gledalca v suspenze in ovinke interno gledaliških in ideološko pravovernih citatov, ki so pomensko razprti, a obenem premalo oprijemljivi, prenežni - premalo se (samo) razgali psevdoprivatna raven operiranja karakterja, da bi lahko dovolj naostrila notranji konflikt in (pre)drzno uščipnila gledalca za daljše procesiranje, potem ko ga sredi finalnega suspenza nedorečeno prepusti samemu sebi Čeprav je evforičnost gledalca res odvisna tudi od posameznikovega prebavnega sistema." - Nika Leskovšek, Dnevnik, 16. december 2011

Gledališče Glej

 

Gregorčičeva 3
1000 Ljubljana

+386 1 421 9240
info@glej.si

Rezervacije:
rezervacije@glej.si

Če želite biti obveščeni o dogajanju v Gledališču Glej,
se prijavite na Glejevo e-poštno listo.

E-pošta:

© Gledališče Glej, vse pravice pridržane. | Pogoji uporabe | Oblikovanje: EE | Izvedba: GOOJA d.o.o.