Predstave

Premiera

29. September 2011 ob 19:00h

SNG Nova Gorica

Avtorica: Katja Hensel
Režiser: Marko Bulc
Igrata: Medea Novak in Arna Hadžialjević
Prevajalka in dramaturginja: Urška Brodar
Scenograf: Damir Leventić
Kostumografinja: Mateja Benedetti
Avtor glasbe: Valterap
Koreograf: Sebastjan Starič
Oblikovalec svetlobe: Samo Oblokar
Produkcija: SNG Nova Gorica
Koprodukcija s KUD Pozitiv Ljubljana in Umetniško gimnazijo Nova Gorica


Petnajstletni Krištof si odkritosrčno želi začeti znova. V novem razredu. Želi se spremeniti, postati boljši, pametnejši, močnejši, uspešnejši. Nekdo. Idol celotne generacije. A svoje novo življenje je začel z lažmi in prikrivanjem. Krištof je bil več tednov v poboljševalnici, ker je brutalno pretepel nekega vrstnika. To je pase. Zdaj je vse drugače. V šoli je priden, prekine stike s starimi prijatelji. Toda novo življenje kar noče in noče steči v pravo smer. Njegovih staršev nikoli ni doma. Nekdanji prijatelji poskrbijo, da jih ne pozabi. Novi sošolci ga sabotirajo. Tukaj je še Drugi, ki mu neprestano greni življenje, nenehno komentira njegova dejanja, izjave, in stavi, da bo Krištof kmalu spet pristal v čuzi. Med njima se vname hud boj. Enkrat dobi cifra, drugič mož.


Predstava traja 1 uro in 15 minut in nima odmora.

Foto galerija

Video

Kritike

/…/ Avtorica teksta je glavnega junaka na odru razdelila na dva dela, na dve osebi, Krištofa in Drugega, ki mu ne da zaživeti po novem, saj ga stalno vleče v prejšnje vzorce, in s tem na zanimiv način prikazala notranji konflikt. Režiser Marko Bulc se je odločil, da moška lika zasede z ženskama. Medea Novak in Arna Hadžialjević sta v vsebinsko in čustveno nabitih monologih in dialogih naravnost blesteli. Ko rečemo, da to pač ne more biti samo igra, ko kot gledalci začutimo, da je igralec dobesedno prevzel lastnosti lika, ki ga upodablja. Uro trajajoča borba o nasilju in z nasiljem je močno udarjala med gledalstvo in ga soočala z realnostjo. Nasilje je povsod, moraliziranje ne pomaga, saj se mu težko upremo. Razlogov je mnogo več, še največ v neiskrenosti in zlaganosti, ki nas obkrožata. Pa tudi v tem, da kljub civiliziranosti človeška rasa izvorno sodi med nasilne. /…/ Ingrid Kašca Bucik, Radio Slovenija, 30. septembra 2011

 

/…/ V ospredje je Henslova postavila nemirnega, negotovega in samotnega petnajstletnika Krištofa, ki se po vrnitvi iz prevzgojnega doma želi v novem šolskem okolju in z novimi vrstniki za vselej posloviti od prejšnjih družbeno spornih in preganjanih vedenjskih vzorcev in »prijateljev«, ki so ga vztrajno zapeljevali na stranpoti. Pri tem mu po eni strani prav nič ne pomagajo značilno odsotni starši (oče je, paradoksalno, oficir na eni od mirovnih misij OZN), po drugi strani pa njegove najboljše namere od znotraj nenehno razjeda in postavlja pod vprašaj drugi del njegove osebnosti – Drugi. Krištofov notranji konflikt je dodatno ponazorjen z razpetostjo med romantičnim svetovljanskim popotništvom Vernovega romana V osemdesetih dneh okoli sveta (1872) ter drznim spuščanjem v globočine lastne duševnosti, toda brutalno postavljen v prepoznavno družbeno vsakdanjost svetovnega in lokalnega nasilja, nestrpnosti in samovolje odraslih in »velikih«, ki s samoumevnostjo zlorabljajo svojo moč in z njo manipulirajo. Prav njim (in torej tudi nam, odraslim) Krištof z obema obrazoma svojega jaza na koncu »ufris« zapoje svoj jedko uporniški rap, ki zazveni kot še en ozaveščevalni poskus »zmerjanja občinstva«. /…/ Ključni notranje energetsko nabiti ter pred zunanjim svetom negotovi in ranljivi fantovski različici Krištofa sta temperamentno in s pravo mero oživili Medea Novak kot pozitivno nastrojeni Krištof ter Arna Hadžialjević kot negativno destruktivni Drugi. - Slavko Pezdir, Delo, 4. oktobra 2011

 

Predstavo Cifra, mož, ki so jo premierno uprizorili v Slovenskem narodnem gledališču in je prvenstveno namenjena najstnikom, si bomo zapomnili po odlični igri Medee Novak in Arne Hadžialjević. Predstava se je odvila v divjem reperskem ritmu in, kar je najpomembneje, najstnikom je bila všeč. - Klavdija Figelj, Primorske novice, 4. oktobra 2011

 

/…/ Razvidno je, da Cifra, mož z nabojem eksperimenta in s komunikacijskim šumom kot svojim počelom spodnaša dominantno šolsko institucijo in proizvaja svoje vrednote. Podaja predlog drugačnega modela pedagogike, ki bi temeljil na zaupanju do učečih, in privošči neprilagojenemu Krištofu svojo lastno, prezračeno izobraževalno izkušnjo: enakost brez hierarhij, kjer učeči ne krni pod formalnimi kalupi in si daje takt sam, na podlagi lastnih interesov in zmožnosti. To pa zastavlja nepredvidena vprašanja bistvu slovenske družbene »normale« sploh: kako ta oblikuje učeče se posameznike, ko povezuje izobraževalni sistem s kapitalistično ideologijo napredka? Bulc vztraja v razkoraku z gibanjem časa, subverziven v mejah, ki jih omogoča gledališka nacionalka. Preizkuša, ali lahko v hramu institucionalizirane odrske komunikacije prebuja s provokacijo. Si ni mogoče zamisliti pedagogije na bolj zdravih temeljih, sprašuje. To svojevrstno mikastenje publike s ponavljajočimi se konci in prometom odhajanja za oder in nazaj vse bolj izgublja središče in igralki se v zadostitev konvenciji ne prideta še enkrat poklonit občestvu, ki sta mu že povedali, kar gre. Ta drzna in ne preprosto ulovljiva predstava s svojimi konceptualnimi izhodišči postavi veliko na kocko in si marsikaj tudi oteži. A takšno je gledališče, ki gre čez oder kot orkan in nagovarja zahtevnejšo publiko. Težko je napovedati, kaj oprijemljivega bo doseglo, a naposled je pred nami profil teatra, ki se obnaša akcijsko in pokaže, da smo v resnici sprijaznjeni z gledališčem zglajene forme. -  Primož Jesenko, Dnevnik, 12. oktobra 2011


Igra Katje Hensel Cifra, mož je mladinska igra, zato je toliko bolj razumljivo, da je nastala v koprodukciji z ustanovama, ki jima je ciljno namenjena, z goriško gimnazijo in kulturno gverilsko sekcijo ljubljanskega dijaškega doma.

Pred nami je namreč Krištof z materjo ravnateljico in očetom na mirovni, se reče vojaški misiji na Kosovu, kar oboje že kaže osnovno zagato sveta, razpoko med tem, kaj je deklarirano in kaj je spodaj; kdo je že rekel, da je borba za mir isto kot kopulacija za nedolžnost, in če ravnateljica laže učiteljskemu zboru o tem, kje je njen sin, je s tem tudi nekaj hudo narobe, svet je zlagan in dvodelen, eno navzven, drugo navznoter. Krištofa ugledamo v trenutku, ko pride iz poboljševalnice in se besno spopada s svojim Drugim; njegov Drugi, sogovornik in antagonist, je namreč senca, tisto tlačeno in agresivno, tisto, kar zmaguje v trenutkih zmanjšane razsodnosti in Krištofa vedno znova pripelje v težave; poboljševalnica je samo vrh ledene gore, vidimo, kako ga Drugi opozarja, kako je prej čefurja na gobec, da so leteli zobje, kako je zlasal sošolko, takšne stvari. Ta Drugi je malo podoben Perotu, hevimetalcu iz romana Fužinski bluz Andreja Skubica, ki se mu med raznovrstnimi prikaznimi iz njegove preteklosti in sanjarjenjem o vrstnikih, ki so se bodisi prodali – ali pa še bolj zabluzili, kot je sam, ki je le raznašalec brezplačnega oglasnika in torej še stopnico nad dnom, zdi, da je tisto, kar potrebuje svet, nekaj več z ničimer povzročenega nasilja. Da je treba ta svet razfukat, da je nasilje edini odgovor na nasilje družbe, da je treba probleme odlagati in prelagati, dokler gre, ne pa reševati, za kar je najbolj primeren način alkohol in pretep, da je treba takoj napasti vse čedne punce in biti potem užaljen in besen, če ne uspe pri vsaki. Henslova je dramo ponotranjila, vse se dogaja v Krištofovi glavi, ja in ne, za in proti, dobro in hudobija, dve plati istega kovanca, cifra in mož si stojita nespravljivo nasproti in zmagujeta, zdaj ena, zdaj drugi.

Ta v kratkih replikah spisana igra ni brez referenc; ena od njih je roman Julesa Verna V osemdesetih dneh okoli sveta; ne samo zato, ker je tam junak in njegov protiigralec, ki mu hoče pokvariti stavo in deluje proti projektu, tudi zato, ker je v Cifri, možu ves čas spopad med govejostjo in zaplankanostjo na eni ter dopuščajočim kozmopolitizmom in multikulturnostjo na drugi strani. Dilema je namreč, ali se bo Krištof poistovetil z idejami sožitja in sobivanja, in to kar na evropskem nivoju (čeprav tudi tam, priznavajo, marsikaj škriplje), ali bo zmagala ozka idenfifikacija Drugega s skupino delinkventov, ki se konstituirajo na račun drugih, Kitajčkov in Zamorcev. Igra kljub svoji formalni škrtosti, ki ne izključuje inovativnosti, in prilagojenosti morda manj izurjeni in z velikimi dramatičnimi temami manj seznanjeni publiki, odpira bistvene dileme današnjega časa, loteva se nasilja, ki je indikator strahu in nelagodja v svetu, v času, ki je izgubil svojo utopično in emancipatorično dimenzijo, svetu, kjer so odpovedali osnovni mehanizmi nagrajevanja in kaznovanja in se nam potem zdi, da je vse narobe in da so vsi morebitni pedagoški zgledi večinoma zmotni in zlagani.

Dramaturginja in prevajalka Urška Brodar in režiser Marko Bulc sta besedilo nekoliko skrajšala, predvsem pa prekinila; zadnji del – tisti po ponovnem izbruhu agresivnosti, torej po zmagi Drugega, ki si po potlačitvi in zapiranju v omaro in zavijanju v preprogo opomore in prevlada, tako da se vse konča z razstrelitvijo – je namreč liričen, gre za odhod na odprto morje možnosti, sicer na zaporniški ladji, morda tudi malo bolj abstrakten. Igra Henslove je prekinjena z dvema potujitvama, z opozorili, kaj se dogaja, oziroma bi se moralo dogajati na odru, konča pa se s fakičem, z iztegnjenim sredincem, torej uporno in nekako v skladu s Krištofovim siceršnjim neprilagojenim vedenjem. Po tem prvem odhodu prideta igralki – uprizoritev izrabi isti trik kot recimo 5 fantkov.com Simone Semenič, da je namreč zasedba spolno navzkriž – in poskušata vzpostaviti kontakt s publiko. Premierska se je za preverjanje učinkovitosti takšnega pristopa čisto preveč mlačno odzvala, rampe nista uspeli prebiti, zato sta v podaljšku odigrali replike, ki so bile v igri sčrtane, o mobingu, nasilju, takšne stvari, ki jih Krištofu šepeta Drugi, kadar je najbolj jezen na cel svet. Vse skupaj zašpili udaren rep, ki ga podpisuje Valterap.

Predstava je minimalistična; velika šolska torba je edini rekvizit in osišče scenografije Damirja Leventića, torba, ki je skladišče potrebščin, šolska tabla in obenem stopnjevani gradbinski kaos, zapisan v besedilu, torba kot provizorični prostor domačnosti in nadomestek doma. Kostumografija Mateje Benedetti poudari zrcalnost obeh delov Krištofa, igralki sta v identičnih kostumih, kar dobro podčrta, da gre za eno samo osebo, da je spopad med njima notranja zadeva.

Igralki Medea Novak in Arna Hadžialjević sta oba Krištofova pola odigrali z veliko energije, divje in z vso impulzivnostjo in agresivnostjo, ki gre k mulariji in delinkventom še prav posebej, kar je dobro zadelo uličarstvo, brezdomnost, stilizirano in tipizirano vedenje tolp in skupin s ceste, z igrišč. Igralki dobro izkoristita spremenjeno, pomožačeno in frajersko držo, ki bolj kot ne prikriva nemoč in slabo samopodobo, priotnih je tudi precej medsebojnih fizičnih provokacij in nasilja, bolj kot ne nakazanega, včasih tudi čisto konkretiziranega, kakršnega tudi sicer lahko vidimo pri mladostnikih, kadar se borijo ali utrjujejo svoje mesto znotraj skupine, ko si prizadevajo za kljuvalni red – koreograf je bil Sebastijan Starič. Ker je torba edini rekvizit, seveda odpadejo nekatere drastične prvine borbe za prevlado, recimo zaklepanje v omaro, zazidanje, tudi postopno rušenje in kaotizacija sveta, ki je predložena v besedilu.

Uprizoritev bo verjetno bistveno bolje kot zadržana in kot da strokovna premierna publika verificirala in potrdila ciljna publika; ker je v njej kar nekaj mulariji všečnih in imanentnih zadev, od specifične uporne energije do repa, verjamemo, da bo pri tem uspela. - Matej Bogataj

Gledališče Glej

 

Gregorčičeva 3
1000 Ljubljana

+386 1 421 9240
info@glej.si

Rezervacije:
rezervacije@glej.si

Če želite biti obveščeni o dogajanju v Gledališču Glej,
se prijavite na Glejevo e-poštno listo.

E-pošta:

© Gledališče Glej, vse pravice pridržane. | Pogoji uporabe | Oblikovanje: EE | Izvedba: GOOJA d.o.o.